Dragocenosti zivljenja

Ko nam je salezijanski svetovalec za misijone don Vàclav Klement na srecanju v Torinu dajal nekatere nasvete, je med drugimi izrekel tudi slednjega: »vedno, ko bo moznost, storite vse, da boste iz starejsih misijonarjev izvabili kaksno besedo, na tak nacin boste prisli do dragocene duhovne oporoke.« Mislim, da sluzi ta nasvet dobro za vse ljudi, vseh poklicev. Kadar boste torej imeli moznost, odidite k starejsim, to so dragoceni zakladi modrosti, zivljenjskih izkusenj, mnogi med njimi so ucitelji zivljenja. Ko nam danes sodobni trendi narekujejo necloveske urnike, zal starejsi ostajajo osamljeni, zapusceni, tako se mora druzba zavestno odlocati za medgeneracijske programe. Kam smo prisli.

Danasnja pot me je zanesla na sosednji hrib, v salezijansko skupnost na UPS-u za starejse in bolne sobrate. Tam zivi danasnji jubilant. 89 let je dopolnil in to dan pred misijonsko nedeljo. Ime mu je Don Angello Botta, je salezijanec, prvo polovico zivljenja je prezivel kot misijonar v Ekvadorju, drugo pa kot sam pravi, misijonar po svetu, ko je kot tajnik spremljal vrhovnega predstojnika. Bolj kot njemu, sem z obiskom sebi podarila dragoceno darilo dvournega srecanja. 

Ponosno mi pove, da je v skupnosti sobratov, zdaj edini, ki se zmore hoditi sam, s pomocjo palice, ostali so odvisni od vozicka. Posali se, da je Don Bosko vsem obljubil delo, kruh in nebesa. Delati vec ne zmore, lahko pa moli, skrbijo zanj zelo dobro, caka pa res le se nebesa. Zagotovil mi je kako je srecen, miren in zadovoljen, saj je vedno izpolnil kar mu je bilo naroceno. Pravi, da na starost velikokrat v spominu prehodi poti, ki jih je prehodil, obnavlja srecanja z osebami in ponovno dozivlja radost in dragocenost tega, kar mu je bilo podarjeno. 

Opazila sem kako je hvalezen in kako se zna nasmejati. Koliko pohval sem slisala na racun mojih sosester iz njegovih ust. Za vsako me je vprasal kje je in kako ji gre. Koliko milosti je izprosil in koliko jih se bo, le Bog ve.