nedelja, 28. junij 2015

P kot Peter, Pavel, pastorala in počitnice

Na koledarju je 29 junij. Ponedeljek in predzadnji dan šole. Praznik apostolov Petra in Pavla, tukaj pa smo ga praznovali ze včeraj, prav iz pastoralnih razlogov. Duhovniških posvečenj ni, ker so v glavnini od sredine decembra, do konca januarja. Še jutri torej in počitnice tja do konca julija se bodo začele. Danes je sicer vsaj za tretjino manj živ – žava, jutri pa bo še kakšen šolar manj zavil v hram učenosti. Pošteno si zavijam šal okrog vratu in sedim zavita v toplo jakno v svojem pastoralnem uradu. Vrata so seveda odprta na stežaj, saj je to prostor za mlade in tukaj je njihov drugi dom. V enem kotu je na tepih postavljena mehka zofa z mizico, kjer se da prijetno kramljati, v drugem kotu je okrogla miza za sestanke, načrtovanja... In vrata so nastežaj odprta, četudi je mraz. Ker sledi vedno obvezen “Oi, Irmá Met(i)ka”, ko skupine šolarjev odhajajo v učilnice. Mnogi se ne zadovoljijo le s pozdravom na daljavo, obvezno mora slediti objem in dotik. 

Me je kar presenetilo, da so temperature padle tudi tja blizu ničle in se lahko pogreješ pretežno le na dnevnem soncu. Hiše tukaj pač nimajo izolacije, okna so kovinska in mraz se vsili skozi vsako luknjo, ogrevanja pa tukaj ne poznamo. Tako me je v pregovorni vroči Brazilij že dosegla gripa, zavijam se v topel šal in pomislim na vse tople puloverje, ki sem jih pustila doma, misleč, da mi bodo tukaj le v napoto. Klimatske spremembe se poznajo tudi tukaj. V provinci Sveta Katarina pa so temperature padle tudi na pet stopinj pod ničlo.

Pripravljam se na osrednji dogodek počitnic. To je Misijonski teden, skupaj z dijaki višjih letnikov. Celo leto se zbiramo in preko različnih pobud urimo tako nase srce, kakor roke, da bodo odšle brez srahu v službo bližnjemu. Dopoldnevi so namenjeni oznanjevanju, po domovih bomo prinašali blagoslov in vabili k molitvi celo družino. Popoldan je namenjen oratoriju na mestnem trgu, večer pa različnim verskim obredom in pogovoru z mladimi. Ko se vrnem pa bo na tem mestu nova izkušnja več podeljena tudi z vami. 


Mladi na misijonu. Foto: splet

nedelja, 14. junij 2015

Zahvala za sadove

Poglej, tisti drevored smo posadili pred tridesetimi leti in zdaj je tako prijetno, ko se ob zatonu sonca lahko sprehajmo v senci teh mogočnih krošenj. Ko sem takat polagala tiste sadike v zemljo sem si živo predstavljala, da bodo že jutri iz njih nastala mogočna drevesa. Pa ni bilo tako in še veliko leto po tem ni bilo tako.


Danes vidim kako dobro je bilo gojiti upanje, kako me je zemlja učila upati in čakati. Težko mi je bilo,  težko čakati in vztrajati ter pustiti naravi, da svoje delo opravi. Moje delo pa se je skrčilo na potrpežljivost in vero, da iz tistega malega enkrat nekaj bo.


Tako mi je pripovedovala sestra, ki ima za seboj kar nekaj desetletij. In zgodba se je nadaljevala tako, da so na spored prišli spet spomini, ko je še stala za šolskim katedrom. Tisti čas smo imeli najlepše šolske uniforme, poleg dijakov so v Zavodu bivale tudi notranje gojenke. Bilo je živahno in vedno veselo. Pa se mi je vseeno zdelo, da kar nekam počasi rastejo in odhajajo v svet. Ko si v vrtincu življenja, mlad in poln energije zeliš, da bi se nekaj odvilo takoj s pritiskom na gumb. Ko pa pride jesen življenja pa se dinamika rasti predrugači.  


V mesecu juniju so se v Brasilu pričela velika praznovanja, ki so jih poimenovali – Festa junina, ali Junijski praznik. To je čas, ko se ljudje, predvsem iz podeželja zahvaljujejo za pridelke, ko na polju pobirajo koruzo in druga žita ter ob ljudski glasbi in plesih okušajo tradicionalne jedi. To je čas treh svetnikov: sv. Antona, sv. Janeza in sv. Petra. Okrog njigovih godov so prazniki se posebaj lepi.


Izreči zahvalo za sad je verjeti, da Stvarnik dela, ustvarja, daje rast in blagoslavlja. Izreči zahvalo pomeni, da ni vse odvisno os nas in, da zahvala Nekomu gre. Izreči zahvalo je stopiti v odnos, kot nekdo, ki nekaj prejme in se čuti obdarjenega. Kolikokrat na dan bi se morala zahvaliti? Neštetokrat.



 
Pred cerkvio sv. Antona, ki je zavetnik mesta Guaratinguetá. Foto: MAK

nedelja, 07. junij 2015

Gremo ven

Praznik Svetega Rešnjega Telesa je v Brasilu dela prost dan.  Popoldne se ljudje zberejo po skupinah pri cerkvi in se lotijo krašenja ulic, ki jih bo duhovnik z Evharističnim Jezusom prehodil zvečer. Tla smo krasili v tako imenovano tapete ali po slovensko preprogo. Najprej smo z kredo zarisali meter širok pas in ga vedno bolj podaljševali.  Potem je sledilo prosto ustvarjanje. Imeli smo na voljo predvsem naravne materiale. Veliko kave in še enkrat zelo veliko kave. V naši dolini jo namreč pridelamo veliko, tako so nam jo iz pražarne pripeljali kar v sodih, tisto svežo, kakor presejano mastno zemljo in tisto prepraženo, ki je med prsti spolzela kakor suha mivka. Drugi zelo uporaben material so bili pšenični ostanki, ko je zrnje presejano in pripravljeno na mletje ostanejo take nezne skorjice, ki cuvajo zrnje in tudi tega smo imeli v izobilju v vrečah. Uporabljali smo tudi oblance in žaganje, da se je prostor lahko hitreje zapolnil. Dodatki so bili v folijo zaviti zamaški tudi nekaj cvetlic se je našlo.

   
Pred zupnijsko cerkvijo. Foto: MAK

Motivi, ki smo jih ustvarjali so bili poveznai z Evharistijo: kruh, grozdje, kelih, hostija, duhovnikove roke pri povzdihovanju, monštranca, križ, Marija, Sveti Duh in podobno. No naši mladi so seveda dodali Don Boska, pa znak Mladinskega salezijanskega gibanja ter grb Cólegio  Do Carmo. Ko se je v Svetišču zaključila maša smo se v procesiji odpravi po mestu. Prvi seveda duhovnik z Jezusom in takoj za njim vsi ostali. Jezus je tisti, ki mu pripada, da prvi stopi na preprogo in mu je tako olepšana pot med zaselki in ulicami mesta.

Monstranca iz kavbojk in belih majic. Foto: Teca

Od kod ta tradicija? Od kod tako lep izkaz nežnosti in ljubezni do Jezusa? Prišla je iz Portugalske, in so jo v Brasil zanesli torej kolonizatorji ter je izraz ustvarjalne ljubezni vernikov da tako častijo Jezusa v Evharistiji. Skupina mladih študentov je v bližnji župniji pripravila tridneveni misijon, oni so pripravili preprogo iz darovanih oblačil, ki so jih nato razdelili med uboge. Ko sem se danes pogovarjala s sestro iz Angole mi je zaupala, da so tam pred cerkvijo položili bananine liste in palmove veje, takoj za ovinkom, ko so stopili v najrevnejše predele pa so tla krasile žal le smeti.

Procesija v Angoli. Foto: Victor Sequeira

Jezus prihaja in trka na vrata, trka na srca, ne gleda na zunanjost, je prvi ki si brez zadržka upa stopiti v človekovo resničnost, kakršnakoli ta že je, četudi polna smeti in smradu. In to je nekaj čudovitega. Želim si, da bi bili taki pričevalni Jezusovi učenci kristjani, da bi odhajali »ven« iz cerkvenih struktur in prinašali Jezusa v tiste obrobne predele, ki smo jih obhodili na ta praznik.


Pred zupnijsko erkvijo. Foto: MAK


Marija. Foto: MAK
 
Srce. Foto: MAK


Kelih. Foto: MAK


Praznik se lahko zacne; Foto: MAK