Dober ulov

Sol je dišala v zraku in dolge alge so se mi zapletale med stopali. Iz preprostih natikačev mi je voda izpirala pesek in masirala podplate, kako prijetno. Kričanje galebov in njihovo kroženje v zraku je napovedovalo, da prihaja bogat ulov na peščeno obalo. Žene so že pripravljene v vrsti, na glavah imajo oprtane plastične posode, da bodo ločile ulov; potrebno bo razločiti med sardelami, ribami in morskimi sadeži. Kar zahtevno delo. Žene bodo ribe očistile in jih potem odpeljale na tržnice po mestu.

Na obali Cacuaca.

Ta močna podoba iz angolskega ribiškega mesta Cacuaco mi bo vedno ostala v srcu. Spremlja me. Tudi danes mi je spregovorila, ko sem gledala kako Jezus v Galileji kliče svoje učence. Kliče jih po imenu. In jih izbira. Izbere določene. Previdno, kakor so žene ločevale med seboj ulov, tako Jezus izbira svoje učence.

Ulov. Foto: splet

Jutri v Angolo na misijonsko poslanstvo potuje moja sosestra Idalina Mareco. Jezus jo je poklical, prav na obali paraguajskega Gran Chaca in jo pošilja sedaj na obalo angolskega Cacuaca. Precejšnja sprememba jo čaka, toda Gospod je isti, srečevala ga bo na temnih obrazih prijaznih angolcev.

s. Idalina Mareco odhaja v Angolo. foto: Yo Mi Ho

Odpravlja se k njim, kakor sveti Pavel, ki je prehodil krščanske skupnosti in prinašal veselo vest o Poti. Kakor so v São Paulo oznanilo o Gospodu prinesli jezuitski misijonarji, natančno pred 461. leti. Patra Manuel da Nóbrega in José de Anchieta sta ustanovila prvi jezuitski kolegij, z namenom, da bi vzgajala tukajšnje domorodce. Na dvorišče pred Kolegijem sta zasadila velik križ, ta prostor je danes tako imenovana točka nič Sao Paola. Okoli tega križa je nastala majhna naselbina, ki se je razširila v vas, v mesto in je danes megalopola Latinske Amerike. 

Dvorišče jezuitskega kolegija v Sao Paulu danes. Foto: splet

Čestitke São Paulo, čestitke Idalina, predvsem pa molitve, ki naj spremljajo misijonsko razsežnost Cerkve danes. 

Gospod kliče, izpolnjuje obljube in je zvest

Hiša se je napolnila do zadnjega kotička, skozi cel teden so prihajala darila, voščila in vse je pripravljeno za praznik. Srce je pripravljeno, slaviti in hvaliti te želim moj Gospod! Dva polna dneva praznovanja in zahvaljevanja: najprej vstop v noviciat, v sobotnem popoldnevu je sledilo praznovanje redovnih jubilejev. Nedeljsko dopoldne je bilo zaznamovano s prvimi, popoldne pa z večnimi zaobljubami. Na odprtje hiše za začetno formacijo pa moramo počakati do 24. januarja. 

 

Brazilske novinke HMP.

V soboto smo v jutranjih urah obhajali vstop v noviciat. To je prva stopnja redovniškega življenja, ko se dekle že sme poimenovati sestra. Noviciat je neposredna priprava na redovno življenje  in poteka dve leti. V Sau Paulu imamo noviciat za vso Brazilijo, v prvem letniku so štiri dekleta, v drugem pa eno. Za simbol tega koraka so si izbrale podobo žene, ki vabi k poslušanju. Ko poslušamo glas Boga in ga razločno prepoznamo, mu šele lahko sledimo. 

Praznovanje obletnic zaobljub.

Sobotno popoldne je bilo dragoceno obarvano v srebrne, zlate, in druge žlatne barve. Praznovali smo 50, 60, 65, in 70 let redovnega življenja. To je trenutek, ko mi je vsaka sestra od jubilantk iz srca pritrdila, da je Gospod tisti, ki je zvest, mi se le naslanjamo nanj in se nosimo v njegovem naročju. In bolj se mu pustimo, bolj srečne smo.

Zaobljube s. Aline.

Nedelja 18. januarja 2015 pa bo ostala posebna še za tri sestre. Za s. Aline, ki je izrekla prve zaobljube in si za geslo izbrala Don Boskove besede: “Gospod nas je poklical v ta svet za druge”! In kot redovnice imamo nešteto priložnosti delati drugim dobro. Mene največ ljudi prosi za molitev. Prinašati ljudi in njihove potrebe pred Boga in Boga k ljudem je naše temeljno poslanstvo Jezusovih učenk in misijonark. V jubilejnem Don Boskovem letu sta to nedeljsko popoldne večno zvestobo na oltarju podpisali tudi s. Ana Luisa in s. Monaliza. Z geslom “Ostanite v moji ljubezni” in simbolom srca, ki v središču nosi križanega Jezusa, sta pred nami postali Jezusovi nevesti za vedno.

Ostanite v moji ljubezni.

Tako, kakor je Jezus klical in povabil nekatere, da pridejo in pogledajo kje stanuje, da izkusijo njegovo bližino in da mu sledijo bolj od blizu, tako, točno tako vabi tudi danes. Vabi, nekatere, izbere jih izmed ljudi, izbere od sveta ter jih z milostjo posveti, da postanejo most med njim in ljudmi. In tisti, ki je poklican dejansko in do potankosti ve za dan in uro, ko ga Gospod v intimi srca osvoji in zasnubi. In tvoja ura? Je že prišla?

Postavi se v vrsto

Steklena stavba je vase vpijala sončne zarke in jih pošiljala na betonsko ploščad predse. Na ploščadi pa se je vila dolga vrsta ljudi. Nekateri v najlepših oblekah, drugi, teh je bilo največ pa v sila preprostih,ti zadnji so prišli semkaj iskat boljše možnosti zase, za svojo družino. Na vrhu stavbe se je daleč naokrog videl napis: POLICIA FEDERAL. Vsakdo, ki ni turist in je prišel v deželo več kakor za dva meseca se mora postaviti v zdaj že znamenito vrsto pred Policio federal. Da ga popišejo, poslikajo, vzamejo prstne odtise in mu izdajo dovoljenje za bivanje in s tem določene pravice začasnega prebivalca Federativne Republike Brazilije. 

Dilma Rousseff je na prvega januarja 2015 pricela drugi predsedniski mandat.

In čakalna vrsta se zna zgoditi tudi cel dan. In se je zgodila prav za cel dan. Spomnim se, da sem bila v podobni vrsti celih 13 ur le, ko sem šla v Baziliko sv. Petra pokropit papeža Janeza Pavla. Tokratni cilj čakanja je bil druge narave. Pa je bil vseeno zame ta dan izjemen. Navkljub vročini, nekajkatnim vzgibom jadikovanja in celo jeze, kako bi to vrsto lahko bolje organizirali sem se veliko naučila. Biti v vrsti s tistimi, ki so praktično zadnji v celici družbe, ki tudi, če ne bi prišli, dežela ne bi čutila nobenega obžalovanja. Vrsta je bila resnično mednarodna, n apalec bi dejala, da nas je bilo vsaj tisoč. Prvi so prišli že ob četrti jutranji uri, da so si zagotovili boljše izhodiščno mesto. Ne bi mogla trditi, da je prednjačila kakšna skupina: med nami so bili korejci in kitajci ter japonci, ki so zastopali vzhod. Potem zelo velika skupina afričanov iz vseh predelov, ne le portugalsko govorečih provinc. No, priznam evropejcev je bilo najmanj. Iz latinoameriških držav pa trenutno prednjači Bolivija, sledijo ji Peru, tudi Argentina iz centralne Amerike tujci prihajajo večinoma iz Haitija.  Brazilija je namreč  najhitreje se razvijajoča dežela južne Amerike in s tem nekakšna obljubljena dežela. 

Srecanje predsednikov BRICS in latinske amerike.

Pomislim, kako je bilo v času, ko se je v Betlehem šel popisovat Jožef s svojo družino. Ali kako je bilo, ko se je v vrsto ob reki Jordan postavil Jezus, da bi se krstil pri Janezu Krstniku. Ja zanimivo, Jezus se je postavil v vrsto. Med navadne ljudi tistega časa, med tiste, ki niso imeli imena in v javnosti nobenega vpliva. Jezus se je pomešal mednje in čakal, stopical korak za korakom. Mesto, kjer je Janez krščeval je tudi geografsko najnižja točka Jordanske planote. Ob prejemu krsta je Oče Jezusu izdal nekakšen osebni dokument. Povedal mu je kdo je Jezus zanj: “Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje”. Beseda ljubezni, potrditve, ponosa. Kaj pomeni taka osebna izpoved Očeta svojemu Sinu. Ali ste kdaj izrekli podobne besede svoji hčeri ali sinu? Če ne, izrecite jih. In ali slišite, kako vam Oče izreka te besede kot ljubljenemu sinu in hčeri. To je neizbrisen pečat na srce in ta dokument ima neprecenljivo vrednost. Ta osebni dokument ni potrbno podaljševati, ima neomejeno veljavo, v vseh deželah sveta.

Jezusov krst v Jordanu.

Čakalna vrsta pred menoj se je počasi manjšala, prišla sem do uradnikove mize. Začuda imel je prijazen pogled in nič kaj naveličan glas. Pogledal je moje dokumente in pritrdilno pokimal. Sprejeti ste, vse priloge ustrezajo. Pridite prihodnji teden, da vam izdamo osebni dokument za začasno bivanje! No, zame na nek bolj uradniški način izrečene besede sprejetja, dobrodošlice v tuji deželi, nekaj dni pred praznikom Jezusovega krsta. 

Izkrcanje portugalske flote na obali Bahie, leta 1500.

Popolna daritev

Brenčanje komarja ne poneha, če se še toliko trudim skriti pod rjuho me vedno znova odkrije in napade. Ko predam boj in dovolim, da se napije krvi ter misli preusmerim drugam, začuda brenčanje poneha. Zato pa začne pod oknom druga pesem. Kakor, da bi nekdo neprekinjeno piskal na piščal z dolgimi in enakomerni zvoki. Med enim in drugim piskom je morda le za dih predaha. Zjutraj mi povedo, da se žival na koncu razpoči. V vejah mangovca se prepirata dva še nepoznana ptiča. Glasna sta, vreščita in kar predstavljam si kako leti ne le njuno perje, temveč tudi listi drevesa in vem, da bom na jutranjem sprehodu pod krošnjo ponovno našla zrele mangovce.

V tisini Njegove navzocnosti, foto: MAK

Šele nevihta narediti red in živali se ponižno umaknejo v zavetje. Nevihta naredi red, toda grmenje in kapljanje dežja ni podobno tistemu skoraj vljudnemu, spoštljivo tihemu padanju dežja kakor ga poznam iz Evrope. Zdi se mi, da celo dež pada z vsem latino temperamentom, curkoma, tako, da se odbija od suhe zemlje. Zemlja ne vpija vode, saj je preveč izpita, trda, temveč naredi kanale po katerih tečejo celi potoki. In ko žgoče sonce zjutraj poboža obraz zemlje dvigne vlago in človeka takoj obda s potom.

Pod mogocnimi palmami, foto: MAK

Atibaia je že vstala malo pred soncem, tu je mesto molitve in češčenja. Zaključujem teden duhovnih vaj, teden, ko v Božji ljubezni gledam na svet, ljudi, Cerkev, na osebno zgodbo. Zadnji teden leta. Častim. Izročam, se zahvaljujem in pojem. Pojem, bolj s srcem, kakor z glasom, vendar pojem. Sv. Avguštin je dejal, kdor poje je zaljubljen. Prepoznam se v njegovem reku. Stopam po izprani zemlji, iz nje vre sopara, saj jo je sonce ze prebudilo. Rože imajo drugačne cvetove, drevesa so mogočna in listi neprimerno večji, vse je drugačno, novo zame, pa vendar tako lepo, skladno, čutim, kakor da bi prestopila iz enega dela Edena v drugi del, samo nekaj oceana nas loči, raj pa ostaja isti. Tukaj sem, slavim in poveličujem te moj Kralj.

Ni bilo tako v Edenu, foto: MAK

Na tleh pred kapelo z Najsvetejšim je tlakovana zvezda. Zvezda, ki kaže pot, smer, sveti in žari. Ustavi se in adoriraj me vabi. Kakot trije, ki so prišli iz Vzhoda. Premišljujem o treh tujcih, ki so prišli od daleč, da bi padli pred Gospoda, pred Kralja, pred Mesijo, pred Odrešenika in se mu poklonili. Kaj niso veliki trije s tole držo našli Gospoda, se vprašam:

Išči Gospoda.

Srečaj se z Gospodom.

Ostani z Gospodom.

Pripoveduj o Gospodu.

In ... in bodi pripravljen izgubiti Gospoda.

Potem nadaljuj z iskanjem, srečanjem, ostajanjem, pripovedovanjem, …

Sledi zvezdi, sledi luci, foto: MAK.

Gospod je velik, neizmerno velik. Pa tako neizmerno majhen, da se učloveči v dete. Gospod je tako neizmerno blizu, prebiva v tebi. Ni ti ga potrebno iskati čez oceane, puščave, na vrhovih gora ali v globini podzemnih jam, pa vendar je vsenavzoč tudi tam. Vsak dan znova Ga išči, Ga srečaj, ostani z Njim, pripoveduj o Njem pa vendar bodi pripravljen izgubiti Ga, da se vsak dan na novo rodi v tebi.  V novem obrazu brata in sestre, ki ga boš prvič srečal. V vsaki stvari in v vseh ljudeh. Znova in znova. Bodi ti njegova popolna daritev.

Darujem ti Gospod vse ..., foto: MAK