nedelja, 31. avgust 2014

Obrnjeno na glavo




Dim se je dvigal in zadnje desno kolo na prevrnjenem avtomobilu se je se vrtelo. Bilo je le deset cez peto jutranjo uro. S sestro Zofijo sva razpravljali o tem kaksne roze bova izbrali na trznici, ko naju je presunil tragicen prizor. “Vklopi vse stiri smernike in pocakaj v avtu”, ji recem. Pred nami se je ustavil tudi drugi voznik. Skocim cez cestno ograjo in pod sandali jeci zdrobljeno steklo, nekaj drobcev se mi zaje v podplate. Naokrog plastika, oblacila, razni predmeti, vozilo obrnejno na streho, prednji del je zmalicen zagozden v stojalu jumbo plakata. Sklonim se in molim: Signore pietà, Gospod usmili se. Najraje bi zatisnila oci pred najhujsim. Gospod, usmili se! Skozi haubo se je pocasi priplazil clovek. Ziv, ziv je. Gospod, hvala ti. Hvala ti! Vse bo se dobro, le da je ziv! Vprasam ga, kako je, kaj ga boli, ali je se kdo v vozilu?

 
Foto: splet

Odgovor je bil neverjetno jasen za situacijo. “Imam 36 let, pijan sem, sam sem kriv, zelo mi je zal, naj me zaprejo, moje zivljenje je …, starsa sta se locila, nima smisla tako ziveti, hotel sem se ubiti, pa ni ratalo. Zal mi je”. Samo, da ste zivi, Bogu hvala, vse bo se dobro. Zaupajte! Modre luci. Pogovor je koncan. Identifikacija. Resevalci opravijo svoje delo. Medve z Zofijo pa naprej na trznico. Misli so bile pri fantu, med nama pa neka spostljiva tisinam, saj tezko nekaj ubesedis, ko je podoba in izkusnja se tako ziva in sveza. 


Hodi za menoj, foto: splet
Teden dni je minilo od dogodka, vedno, ko se peljem mimo te tocke na obvoznici pa ga podozivim in v Ocetove roke izrocim tega mladenica ter mnoge druge, ki se jim je avto obrnil na glavo, se pred tem pa se jim je morda zivljenje obrnilo na glavo. Je ze res, da nesreca pride v stotinki sekunde, da je potreben le splet nesrecnih okoliscin, ali neroden zasuk volana, zival na cesti, neprespana noc, pisk telefona, pogled v drugo smer, ali preprosto ni razloga, da se zivljenje zaplete. Je pa tudi res, da je podoben dogodek vrh predhodnih dogodkov. Ko se le ta zgodi kot posledica nekega nacina zivljenja. Ce naprimer vedno uporabljam telefon med voznjo, ce konstantno nisem zbran, ce… ne upostevam navodil, predpisov. Torej, ce upostevam le sebe in svoje potrebe, ce sledim sam sebi, svojim mislim in izkljucim druge, Drugega takrat se moje zivljenje zlahka obrne na glavo. Kako potrebno je, da imam Nekoga v zivljenju, ki mu sledim, ko ga lahko opazujem in me uci. Ob posnemanju se tudi sam ucim in mu postajam podoben. Ce pa nimam nikogar pred seboj ali nad seboj je moja zivljenjska izkusnja lahko mnogo bolj trda, boleca, tezka. Zato, Gospod pridi in hodi pred menoj!


OTROK, TI KAR PRIDI!

Ti otrok, ki trkaš na naša vrata
in hočeš stopiti v naše življenje,
mar veš, kam trkaš, h komu hočeš!

Mar veš, da je tu življeje umrljivo,
mar veš, da tu ljubezen boli
in, da je upanje tu hlapljivo?



Mar ne veš, da je tu otrok breme za družbo,
da vsakega posebej načrtujemo in zanje glasujemo?


Ti otrok, ki pri nas prosiš za svojo mater,
mar veš, da pri nas materinstvo ni poklic!


Ti otrok, ki med nami iščeš očeta zase,
mar ne veš, da tu nismo več možati za očetovstvo?


Pa vendar: ne ustavljaj se, ne premisli si, ampak pridi!

Na dnu srca v nas spi ljubezen zate,
saj ne moremo živeti brez otrok.


Potrebujemo tvoj smeh, tvoj jok, tvoje čiste oči,
potrebujemo tvoje igrive roke in tvoja vprašanja.


Pridi, tako radi bi te objeli,
da bi se počutili zopet doma;

tako radi bi te stisnili k sebi
da bi se lahko izjokali vate;

tako radi bi te obdarili,
da bi razbremenili svojo vest
in pregnali svojo jalovo samoto!

Pridi in nas usposobi, da bomo ljudje
in bomo zopet čutili in verjeli,
kako je objem neskončno več od računanja,
kako je jok neskončno več od molčanja.
kako je smeh neskončno več od resnobe,
kako je igra neskončno več od garanja.

Pridi in spremeni naš čas v milost,
spremeni naše govorjenje v molitev
in naše dobrine v dobroto!


Otrok, ti kar pridi
in prepričaj se, da smo še ljudje.

Zate bomo razplamteli svoje ognje
in pristavili ponve angelske glorije.


p. Pavle Jakop

nedelja, 24. avgust 2014

Kje je kljuc?



Stranska vrata, ki odpirajo prehod na notranje dvorisce so pogosto v uporabi. Kot ze velikokrat se je tudi danes kljuc zalozil. Ostal je v zepu, morda na polici ali pozabljen v kaksnem predalu. V hisi je stekla iskalna akcija. Ali ga imas ti? Kdo ga je nazadnje uporabil? Imel je obesek s podobo Marije Pomocnice. Ce se ne najde, ga lahko kak nepridiprav izkoristi in pride nepovabljen v hiso. Mora se najti. Poleg tega se skozi ta vrata odnasajo smeti, dostavlja zjutraj kruh, tu je naprirocnejsi prehod do skladisc, garaz in se in se. Kljuca pa ni bilo na spregled. Kako se zivljenje naenkrat zasuce, ko se nekaj takega, kakor kljuc nenadoma izgubi, zalozi, skratka izgine. Ni vec prehoda, komunikacija med eno in drugo stranjo je pretrgana. Potrebno bo ubrati daljso pot, premisliti kaj vse lahko opravim, da mi ne bo potrebno se drugic ali tretjic iti naokoli. Ob tem pa so se znotraj nabirala raznotera custva; jeza, negodovanje, nejevolja, spekulacije, obsojanje in se in se… toda zaman, vse to kljuca ni povrnilo. Naslednji dan je visel na omarici, namestu, kakor sicer. Kljuc, ki odpira stranska vrata. Vrata, ki povezejo zadnji del hise z osrednim delom. Vse je na mestu in vse bo teklo, kakor ze toliko dni, tednov, let poprej. Kljuc je. 

Paeski grb Pija VI. in simboliko kljucev; foto: MAK
 
Hm, kaj bi bilo ce bi Peter izgubil kljuce? Ce bi se potopile na dno Genezareskega jezera, ali bi jih pozabil za kaksnim stebrom jeruzalemskega templja, ali se huje bi mu jih ukradli medtem, ko se je z ucenci skrival, ko so se razbezali iz Getsemanija. Kaksne kljuce neki? Ali so jih takrat sploh imeli? Jezus Petru zaupa neke druge kljuce, kljuce obcestva Cerkve preko katere pot vodi v njegovo kraljestvo. Petru, cloveku, ribicu, mozaku srednjih let, ki je bil po vrhu se nezanesljiv zaupa in da v roke zaklad, ki odpre vse poti do Oceta. Petru da moc nad tem, da odloci kdaj bo vrata zaklenil in kdaj jih bo odklenil. In ker je Peter njegov namestnik na zemlji ga posnema v usmiljenju in dobroti. Jezus pa caka pred vrati nasega srca in trka, ce so zaklenjena trka nezno, tihi, vztrajno, ljubeznivo izgovarja nase ime in ve da je nekdo tam. Jezus trka vse do tedaj, dokler mu jaz, ti ne bova odprla. Odprla pa bova, ko ga bova prepoznala kot prijatelja, Odresenika, Stvarnika in Tistega, ki je zame dal zivljenje, da bi me pripeljal k Ocetu. 

»Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Mt 16,16, foto: MAK


Kljucavnica je zaskrtala in pozlaceni kluc iz tabernaklja je bil na poti proti svojemu mestu v zakristiji. Stojim pred tabernakljem in v srcu slavim. Tisina je. Ozrem se po kapeli, v zadnji klopi zagledam nepricakovan obraz. Mozak osemedestih let. Glavo ima sklonjeno in oci rahlo priprte. Sele, ko se mu priblizam dvigne pogled in prijazno pozdravi. Zelite z menoj moliti? Pomoli mi majhen koscek papirja in skupaj moliva vzklike ki zanj oznacujejo kdo in kaj je zanj storil Bog.
Jezus:
-          Razsvetli me
-          Ocisti me
-          Navdihni me
-          Vodi me
-          Varuj me
-          Spremljaj me
-          Uci me
-          Odresi me
-          Prevzemi me
-          Ostani z menoj
-          Ljubi me

nedelja, 17. avgust 2014

Gospa z vreckami



Dez je lil kakor iz skafa, imela je obleceno le pelerino. Ko se je prestopala z ene na drugo nogo je bilo v gumijastih skornjih slisati kako ji cmoka od nabrane dezevnice. Svoje kolo je prislonila ob arkado pred stolno cerkvijo in se skozi stranski vhod odpravila v cerkev. Kakor vedno se je pri kropilniku pokrizala in potem na kratko zazrla k oltarju. Oprtana z vreckam, ki so bile po vrhu sumece in so motile jutranjo zbranost ter preizkusale potrpezljivost molilcev se je samozavestno odpravila k svoji odjemalki zelenjave. Oddala ji je dnevno mero in izmenjale sta si kako besedo, gotovo je bilo narocilo za jutrisnji dan. Sledil je obhod vseh stranskih oltarjev in gospa z vreckami se je skozi glavni izhod podala naprej po stojnicah mestne trznice. 
 
Foto: splet
Vsako jutro isti prizor, nic novega. Leta in leta. Gospa z vreckami pride, pomoli, odda zelenjavo in se odpravi naprej. Kako zvesta je v svojem pocetju. Poznamo jo vsi, na videz. Kaj pa sicer? Kaj isce, cesa prosi, kaj si zeli? Zakaj je tako drugacna in za vecino na nek nacin celo moteca? Priznam, da sem se jo tudi sama ognila ali mi je bilo svetovano, da ne sprejmem iz njenih rok kako vsebino iz tiste sumece vrecke. 

»Gospod, pomagaj mi!«, foto: splet
In prav njena podoba mi je prisla pred oci, ko sem premisljevala o kanaanski zeni, ki se je upala priblizati Jezusu in ga prosila naj ji pomaga v svojih tegobah. In Jezus? Nic. Gre mimo. Kaj nic, celo zavrne jo, izgleda, kakor, da ga ne gane, celo oznaci jo za... nic manj kakor psa. Toda zena vztraja, prizna svoje poreklo in Jezusu odpre oci. Vsi smo poklicani za isto mizo, vsi smo delezni istega obeda. In Jezus jo hvali, jo nagradi, jo uslisi. Zena sama si je izprosila to, kar je prosila. Uslisana je bila v tem, kar je prosila. In moje prosnje, potrebe s katerimi se priblizam Jezusu. Kaksne so, kaj prosim? Ali sploh kaj prosim? Verujem, da on lahko stopi v periferijo mojega zivljenja in ga postavi v samo sredisce, ga pozdravi, razsvetli, naredi rodovitnega. Verujem? Ce da, potem se bo zgodilo, kakor verujes.

Vera je vez med zemljo in nebesi, foto: splet

petek, 15. avgust 2014

Ko dusa poje Magnifikat



Urini kazalci so se blizali sesti jutranji uri, ko je zvon sv. Jakoba naznanil, da se je cas dopolnil potrebno je odriniti na pot. Pedala na kolesu so se odlocno zavrtela in ko smo zapuscali vznozje Smarne gore se je po dolini razlegalo Marijino cescenje. Jutranje meglice so se redcile in pred nami slikale prvinskost narave, tisina je pocivala na poljih in le sem in tja je mir zmotil kak avtomobilist. Kako spostljivo se mi je porodila misel, da je lahko vsak vrtljaj pedala izraz mojega cescenja, je lahko molitev, zahvala in prosnja. Odpevam si Magnifikat, kar pomeni povelicevati, slaviti, obcudovati. Skupaj z Marijo zelim v tem dnevu povelicevati Tebe, moj Gospod in moj Stvarnik. Naj moje oci v tem jutru obcudujejo vse kar si ustvaril, naj te moja dusa slavi za vse kar delas v ljudeh, naj te moje srce vedno znova odkriva v drobnih presenecenjih. Magnificat, moja dusa te povelicuje Gospod… 

Na pot k Mariji, foto: splet
Razdalja med Ljubljano in Brezjami se je vztrajno manjsala, v srcih pa so se kopicila hrepenenja, prosnje, zahvale, ki jih bom se z drugimi romarji prinesla na Marijin oltar. Danes je namrec njen praznik in zelim ji vosciti, zelim se ji zahvaliti, zelim biti preprosto ob njej. Kakor si bila ti Marija ob sorodnici Elizabeti, ko je povila svojega edinorojenca in sta se skupaj veselili obdarjenosti z zivljenjem, tako zdaj hitim k tebi, cez vzpone in spuste. V notranjosti se pise osebni Magnifikat. Sonce je ze vec kot pozlatilo nebo in v Ljubnem se je ze videl brezjanski zvonik. Na pravi poti smo. In nismo sami, mnogi romarji nas pozdravljajo, nas spodbujajo se te zadnje metre. Vsi gremo k Njej, to nas poveze, pa ceprav smo si neznanci. Pri Mariji se vsi poznamo, smo vsi njeni. Ona nas sprejme, nas caka, vedno, ker je Mama. In ker je bila najprej Jezusova mama. Spremljala ga je vse od zibeli, med njegovim misijonskim delovanjem, pa do Kalvarije ter v srcu upala in cakala dan vstajenja. In ga docakala. Marija se je tudi sama pridruzila Jezusu v vstajenski slavi, s telesom in duso je bila vzeta v nebo. In od tam prosi Gospoda za nas.

Marijino obiskanje Elizabete (Fra Angelico), foto: splet

Pomesali smo se med mnozico in tok romarjev nas je usmeril k Marijini kapeli. Moje oci so se zazrle v Marijine. Marijine pa so gledale Jezusa, kot bi zelela reci, zaradi Njega sem tukaj na oltarju, on je tisti, ki dela velike reci v mojem in v tvojem zivljenju. On je moje vse, njemu se pokloni. Pokleknem in castim, molim: Moja dusa te povelicuje Gospod… cas ne obstaja, je le veselje, tolazba in hvaleznost. V to intimo pa vstopi otroski glasek: “glej kaj vse je tukaj” ... Dekletce dveh let stremi z odprtimi usti in obcuduje tisoce fotografij, spominskih napisov, izrazov hvaleznosti, ki krasijo steno za podobo Marije Pomagaj. Vecina so opremljene z napisom: Hvala ti Marija! 

Votivne podobe, foto: splet

In to je najlepsi Magnifikat, ko dopustimo, da Gospod po Mariji tako poseze v nase zivljenje, da z vso duso izpovemo: Hvala ti Marija! Hvala ti, ker bos posredovala za mir. Za mir v srcih stevilnih ljudi in za mir na svetu, v Iraku, Siriji, Ukrajini, Nigeriji, ...