nedelja, 08. januar 2017

Naravnaj svoj GPS






Pišem vam na Vigilijo praznika Gospodovega razglašenja ali po domače Svetih Treh kraljev. Ko sledim dogajanju v Sloveniji, slišim, kako poteka Trikraljevska akcija. Bogu in vsem vam hvala, kajti ljubiti Boga in ga razglašati, pomeni tudi nekaj konkretnega v karitativni obliki udejanjiti za tiste, ki jih Bog prednostno ljubi: to pa so vedno ubogi, otroci, ostareli, žene, bolni, izkoriščani, brezpravni, obupani, tisti na robu... 


Da bi našli, je potrebno iskanje. Iskanje pa pomeni, da moramo vstati, iti od tam kjer se nahajamo – iziti iz lastnega udobja, opazovati na vse strani, se veseliti vsakič, ko najdemo smer in začeti vedno znova, ko spet zaidemo. Zame so Kralji vzorniki za iskanje. In za vas? Kaj se lahko naučimo od njih? Vprašajmo se kako in koga mi iščemo, častimo, ali razglašamo? Zelo veliko v našem življenju je odvisno od izbire koga ali kaj iščemo, od tega kamor je naravnan nas GPS. To nas bo napolnilo, osrečilo ali pa pustilo prazne, izvotljene. Česar polno je – ali pa prazno srce to usta rade govore, pravi pregovor, in temu primerno je naše razglaševanje. 


Minilo je pol leta, odkar sem bila med vami, v domovini. Takrat ste me opremili z darovi, katere danes primerjam tistim, ki so jih Trije Modri darovali Novorojenemu. Za miro, zlatom, kadilom se skriva globoka simbolika in prav tako se za vsakim vašim darom skriva simbolika ljubezni. Hvala vam torej za vašo naklonjenost, ljubezen in molitev. 


nedelja, 01. januar 2017

Gospod, blagoslovi moje leto!




Foto: internet

Novo leto nam je dano. Bogu hvala. Leto, ki se pred nami odpira je kakor prazen prostor, da ga izpolnimo, mu dodamo barve, izberemo melodije, vanj postavimo osebe, dogodke, praznike, izzive in računamo tudi na prepreke. 

Ni pomembno, kaj nam bo leto prineslo, pomembno je kaj bomo mi z njim naredili, kako bomo dneve pobarvali in kakšno vsebino vanj vlili. S kom ga bomo preživeli in kakšno smer bomo prehodili, kaj bomo opustili ter se v tem letu iz izkušenj kaj novega naučili. 

Eno leto človeške zgodovine je eno leto majhnih dejanj, drobnih trenutkov na poti do Večnosti in Večnost bo zaznamovana tudi s temi drobnimi trenutki. Bog nam daruje, podarja Novo leto, da bi v njem storili nekaj lepega, se lotili česa plemenitega in dobrega. Moje voššilo za to leto je da bi med seboj postali bolj bratje in sestre, bolj ljudje, ki si med seboj delijo dobro in pomagajo prenašati težko. 

Ko sem že skoraj zaključila tale zapis je na vratih pozvonilo in oglasil se je glas starega Chica. Možakar, ki sta mu v tem letu odpovedali obe ledvici živi v zelo skromni bajti in v še skromnejših razmerah. Skozi vse leto 2016 smo ga sestre oskrbovale s kakšnim priboljškom, predvsem s sadjem in zelenjavo z vrta.  Ko je vstopil je v preprosti vrečki prinesel rapaduro, to je tradicionalna sladica, ki jo v Braziliji jemo ob praznikih. Žarel je, ko je povedal, da jo je sam naredil in prinesel. Ker je neizmerno hvaležen, da mu je Bog naklonil doživeti Novo leto in da mu naklanja ob sebi tudi ljudi, ki mu pomagajo osmisliti to kar živi. 

  

Gospod, blagoslovi moje leto!

Gospod mojih ur in mojih let.
Dal si mi veliko časa.
Čas je že za menoj, čas je še pred menoj.
Bil je moj in bo moj in podaril si mi ga ti.
 Zahvaljujem se ti za vsak udarec ure in za vsako jutro, ki ga vidim.
Ne prosim te, da mi daš več časa. Prosim te za modrost, da bi vse ure napolnil.
Prosim te, da bi znal nekaj svojega časa ohraniti za to, kar ni ukaz in dolžnost:
nekaj za tišino in zbranost, nekaj za igro in razvedrilo,
nekaj za ljudi ob robu mojega življenja, ki potrebujejo človeka.
Prosim te za prizadevnost, da svojega časa ne izgubljam, ne zapravljam, ne tratim.
Vsaka ura je kot košček njive: rad bi jo preoral, rad bi v brazde sejal ljubezen, 
take misli in besede, ki bodo obrodile sad.
Gospod, blagoslovi moje leto!