Po smarnicah disi

Via Jacobini 190, ob 21. uri. Ko smo se z nekaj sosestrami kar na slepo odpravile v iskanje omenjene ulice je sopara pocasi odnehala. Ulicne svetilke so nam svetile pot in sem in tja nas je mimoidoci pesec usmeril proti zeljenemu cilju. Ko smo prilezle cez hrib in zavile enkrat levo in dvakrat desno smo od dalec zagledale vrtne svece, ki so naredile vecer, kako naj recem, no ja romanticen. 

Sopek belih smarnic, foto:splet.

Stopile smo skozi zelezno ograjo in tam so nas prijazno pozdravili gostitelji; stanovalci bloka s stevilko 190. Mozakar, ki nam je podal roko v dobrodoslico se je zadovoljno nasmejal in dejal: “hvala, da ste prisle, vi ste profesionalke, nam boste pomagale, da bomo prav molili ta vecer”! Popeljali so nas v atrijv pritlicju bloka. Cudovito so ga okrasili. Napeli so nekaj vrvic in nanje napletli cvetlicne vence in na roko izpisane svetopisemske citate. Pripravili so licen priloznostni oltar in nas pred zacetkom srecanja povabili, da na listek napisemo nas namen molitve. Pocasi je vrvenje ponehalo in prisel je zupnik Alvaro, ki je v rokah drzal kip Marije Pomocnice. Vsi so zaploskali. Gospa Luciana, ki je imela uvodni govor ob sprejemu milostne podobe je kar stezka zadrzevala solze. Bila je ganjena, da je Marija prvic prisla v njihov stanovanjski kompleks in v njihove domove. Kakor apostol Janez, ki jo je vzel na svoj dom, danes z njim delimo enako veselje, je zakljucila. 

Marija Pomocnica iz skupnosti E. Canta v Rimu, foto: MAK

Potem smo molili, peli. Ceprav v italijanskem jeziku so imele pesmi tisti starodavni melos, da me je Duh zlahka popeljal v moje domace kraje. V kraje, kjer disi po smarnicah, kjer se poje “Spet klice nas vencani maj” in prebira smarnicno branje ter se pojejo Litanije Matere Bozje. Spominjam se kako sem kot deklica z urnim korakom vsak vecer z veseljem hodila k majski poboznosti ter sestavljala in barvala mozaik Marijine podobe. Cerkev je bila polna in Marija je imela vsak dan svez sopek nabranih smarnic. In danes, trideset let kasneje sedim tukaj, na betonskem zidu pod mestnim blokom, v tujejezicnim okolju in izkusnja ima neko podobnost, da je prebudila v meni spomin na otrostvo. Zbrana je skupnost ljudi, ki se med seboj pozna. Deli si zgodbo zivljenja, v vseh svojih odtenkih: med nami so starejsi, otroci v narocju starsev, mladenic na invalidskem vozicku, ... Med nami je Marija,  ki nas povezuje, kakor prvo Cerkev, prvo Jezusovo skupnost. Pojemo: “siamo peccattori, ma figli tuoi, Ausiliatrice, prega per noi”. Vemo, da smo gresniki, ampak smo tudi tvoji otroci, Pomocnica, prosi za nas. Potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo, mu zaupamo potrebe ali se mu preprosto zahvalimo, delimo veselje in si olajsamo stisko. Tudi kot “veliki”, odrasli smo se vedno otroci in v duhovnem smislu se lahko nahranimo in odpocijemo v Marijinem narocju. Takrat, ko sami dozivimo, kako je ko te nekdo nosi v narocju, lahko tudi sami ponudimo svoje narocje tistemu, ki ga potrebuje. Takrat niso vec pomembna leta, ne izobrazba ali druzbeni sloj, steje tista Marijina materinska pozornost, njeno pozorno oko, ki nic ne spregleda. Ko uvidi, da njenim otrokom manjka dobro vino gre v akcijo. In stori to, kar naroci Jezus: “ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil”.

Ko so bile nase amfore po molitvi napolnjene do vrha sem se priblizala Mariji. V letosnjem maju sva si izrekli posebno zavezo. Pod njenimi nogami sem opazila bel sopek. Saj ni res? Smarnice, s takimi debelimi cvetki. Ker oci kar niso hotele verjeti, jih se potipam. Nic hudega, ceprav so bile plasticne je ta vecer ostal nadcasen, cutila so zaznala tudi vonj po tistih pravih smarnicah nabranih na obronkih Plesivice. 

Kraljica Poljakov.

Pomocnica kristjanov, Kolumbija.

Marija, zavetnica Afrike. Kongo.

Marija, priprosnjica Koreje.

Kraljica Kitajske.

Marija romarica, Spanija.

Marija, zavetnica Filipinov.

Mati Milosti, Egipt.

Domov

Moja sosestra iz Paragvaja mi je 15. maja z velikim veseljem pokazala druzinsko fotografijo, ki so jo posneli ob priloznosti materinskega dne. Najprej mi je nastela imena njenih treh bratov in sestre in na koncu dodala se ime obeh starsev. Torej v hisi je bil velik praznik in otroci so vsi prisli domov, le nje ni bilo. S posebno neznostjo v glasu mi je rekla, da se ob materinskem dnevu prav vsi odpravijo v rojstno hiso. Cetudi mame ali starsev ni vec, vsi pridejo domov. To je nenapisano pravilo. Tudi redovne sestre v provinci vse ta dan odidejo v domaci kraj. Le razdalja ali res huda osebna okoliscina lahko prepreci to obvezno letno srecanje.

Druzina Mareco iz Paragvaja

Ko sem zrla v fotografijo je iz nje vel res slovesen trenutek. Mama je bila na sliki v srediscu, kot kraljica na prestolu. Lepa, slovesna, vzravnana, lahko bi bila velika duhovnica. Otroci so sedeli poleg oceta na njeni levi in desni in predstavljali njen venec slave. Predstavljam si kako je mama cakala ta dan, kako si je zelela objeti vsakega od svojih otrok. Kako je v dusi skrbno hranila spomine na skupne trenutke in jih obnavljala, se iz njih hranila in tako ozivljala. In kako je v svojem srcu hranila tisti posebni koticek za hcerko, ki jo je lahko ta dan slisala le preko telefona. Mama, ki je vsakega od njih nosila v maternici, bila ob njih ko so izrekli prvo besedo, naredili prvi korak in se potem vsak po svoje odpravili v svet. Pride trenutek, ko mora mama prestrici popkovino in otroka pustiti, da odleti, da postane moz, da postane zena in ob casu dá zivljenje drugim. Oce, ki je na fotografiji sedel zaposlen z dobrotami maminih rok pa ima nalogo, da otroka brezpogojno sciti, varuje, nikoli ne sodi in mu nudi toplino in neznost. Ceprav nikoli ne bo mogel doseci take intimnosti, kot jo ima mama z otrokom ima ocetovsko nalogo, ki je nenadomestljiva in edinstvena.

Domaci kruh, vonj po domu.

Ko sem v teh dneh premlevala besede o domu, hisi, je o tem spregovorila se danasnja Bozja beseda. Oce si zeli vse pripeljati v Nebeski dom, tam je za vsakega pripravljen prostor. Ni prostorske stiske. Kakor si cloveska mama in oce zelita ob sebi svoje otroke nekako podobno si ob sebi zeli svoje otroke Bog Oce. Njegovo zeljo, hrepenenje pa je uresnicil njegov sin Jezus. Vrata v nebeski dom se odprejo preko Jezusa, on je pot, resnica in zivljenje.

Pred mornesko hiso Bozje ljubezni, skupaj s sestro iz Filipinov.

V torek, 13. maja smo se veselile praznika nase soustanoviteljice sv. Marije Dominike Mazzarello.  K temu prazniku smo pridruzile se praznik hvaleznosti v skupnosti, ko se tudi me sestre zahvalimo nasi predstojnici in druga drugi za dar medsebojnega zivljenja, sluzenja, sestrske ljubezni. V tridnevni pripravi smo bile zazrte v prvo mornesko skupnost. To skupnost – hiso danes krasi naziv “hisa bozje ljubezni” in to skupnost zelimo posnemati stevilne skupnosti HMP po celem svetu. Tako bodo med nas z veseljem prihajale dekleta, mladi, druzine in vsi katere Bog Oce klice v nebeski dom. Da bi bile nase skupnosti ta vmesna postaja na poti do Nebes.

Ples vietnamskih sester

Ob nasi soustanoviteljici s sestrami iz Vietnama in Tajske.

Poljske slascice

Torta za s. Judith, predstojnico skupnosti.

 

Mednarodno omizje: Indija, Italija, Slovenija, Filipini.

Sestre in misijonarke iz afriske celine.

Obljubim ti veselje

Na zacetku romanja v svetisce Divino Amore.

Bilo je nekaj pred tretjo jutranjo uro, na levem pobocju so se svetlikale luci javne razsvetljave, takoj sem prepoznala obris Grottaferrate, njen vrh je okrasen s stevilnimi antenami. Polluna je dodala se poseben odsev, svecke, ki smo jih imeli v roki pa so pocasi ugasale, le redkim je po treh urah hoje uspelo ohraniti plamen. Tako sem se prepustila svetlobi narave, glasovom crickov in nepoznanih ptic, izza ograje so blejali mladi jagenjcki, za hip se mi je zdelo, kakor, da slisim otroski jok. Pomesana med mnozico romarjev; mladina, studentje, profesorji, mnoge redovnice, duhovniki, se skof nam je pridruzil. Ganil me je mozak z berglami pa nekdo na vozicku, celo dva klosarja sta se nasla. Skratka cudovita podoba Matere Cerkve, tega skrivnostnega Jezusovega telesa. Vsak je sel k Njej s posebnim namenom. K Njej, ki je mama, tolaznica, ki je polna milosti in ki jo v svetiscu kamor smo to noc romali castijo pod imenom Madonna del Divino Amore.

Slikano okno v kapeli duhovnega centra Santa Severa, foto:MAK.

Ko smo nizali jagode roznega venca sem imela gotovost, da Ona roma z nami, z menoj in pozna moje potrebe in zahvale, hkrati pa da jaz romam z Njo po postajah Njenega zivljenja. In bile sva eno, brez besed, v tisini. Ovita v milost sem premisljevala o tvoji milosti Marija, ko ti je angel sporocil, da si bila izbrana. Pozdravljena Ti, polna milosti. Graciozna, sarmantna, privlacna, vesela! Angel ti je obljubil polnost veselja ob tvojem poslanstvu Odresenikove Matere. Polna Boga in polna veselja, tistega v izobiju. Ko gledam tvoje narocje, v katerem pestujes dete se mi ta podoba zlije s podobo Dobrega pastirja, ki na ramah nosi jagnje. Opazujem slicne poteze neznosti, dobrote in varnosti. Molim na danasnji svetovni dan molitve za duhovne poklice za vse zene in moze, ki nas je Gospod, kakor Marijo izbral. Da bi bili ljudje veselja, privlacnosti, simpaticnosti in predvsem polni Boga. Molim, da bi posvecene zene bile rodovitne in imele v narocju vedno prostor za vse brate in sestre. Molim, da bi posveceni mozje bili trdni v veri in bi se na njihovih ramah vedno odpocili, se posebaj tisti, ki so dolgo casa bili iskani in koncno najdeni.

Kapela sester HMP v Guaratinguetà, foto: Monaliza