Nepremagljivo Sonce: Po smarnicah disi

Via Jacobini 190, ob 21. uri. Ko smo se z nekaj sosestrami kar na slepo odpravile v iskanje omenjene ulice je sopara pocasi odnehala. Ulicne svetilke so nam svetile pot in sem in tja nas je mimoidoci pesec usmeril proti zeljenemu cilju. Ko smo prilezle cez hrib in zavile enkrat levo in dvakrat desno smo od dalec zagledale vrtne svece, ki so naredile vecer, kako naj recem, no ja romanticen.

Sopek belih smarnic, foto:splet.

Stopile smo skozi zelezno ograjo in tam so nas prijazno pozdravili gostitelji; stanovalci bloka s stevilko 190. Mozakar, ki nam je podal roko v dobrodoslico se je zadovoljno nasmejal in dejal: “hvala, da ste prisle, vi ste profesionalke, nam boste pomagale, da bomo prav molili ta vecer”! Popeljali so nas v atrijv pritlicju bloka. Cudovito so ga okrasili. Napeli so nekaj vrvic in nanje napletli cvetlicne vence in na roko izpisane svetopisemske citate. Pripravili so licen priloznostni oltar in nas pred zacetkom srecanja povabili, da na listek napisemo nas namen molitve. Pocasi je vrvenje ponehalo in prisel je zupnik Alvaro, ki je v rokah drzal kip Marije Pomocnice. Vsi so zaploskali. Gospa Luciana, ki je imela uvodni govor ob sprejemu milostne podobe je kar stezka zadrzevala solze. Bila je ganjena, da je Marija prvic prisla v njihov stanovanjski kompleks in v njihove domove. Kakor apostol Janez, ki jo je vzel na svoj dom, danes z njim delimo enako veselje, je zakljucila.

Marija Pomocnica iz skupnosti E. Canta v Rimu, foto: MAK

Potem smo molili, peli. Ceprav v italijanskem jeziku so imele pesmi tisti starodavni melos, da me je Duh zlahka popeljal v moje domace kraje. V kraje, kjer disi po smarnicah, kjer se poje “Spet klice nas vencani maj” in prebira smarnicno branje ter se pojejo Litanije Matere Bozje. Spominjam se kako sem kot deklica z urnim korakom vsak vecer z veseljem hodila k majski poboznosti ter sestavljala in barvala mozaik Marijine podobe. Cerkev je bila polna in Marija je imela vsak dan svez sopek nabranih smarnic. In danes, trideset let kasneje sedim tukaj, na betonskem zidu pod mestnim blokom, v tujejezicnim okolju in izkusnja ima neko podobnost, da je prebudila v meni spomin na otrostvo. Zbrana je skupnost ljudi, ki se med seboj pozna. Deli si zgodbo zivljenja, v vseh svojih odtenkih: med nami so starejsi, otroci v narocju starsev, mladenic na invalidskem vozicku, ... Med nami je Marija, ki nas povezuje, kakor prvo Cerkev, prvo Jezusovo skupnost. Pojemo: “siamo peccattori, ma figli tuoi, Ausiliatrice, prega per noi”. Vemo, da smo gresniki, ampak smo tudi tvoji otroci, Pomocnica, prosi za nas. Potrebujemo nekoga, na katerega se lahko naslonimo, mu zaupamo potrebe ali se mu preprosto zahvalimo, delimo veselje in si olajsamo stisko. Tudi kot “veliki”, odrasli smo se vedno otroci in v duhovnem smislu se lahko nahranimo in odpocijemo v Marijinem narocju. Takrat, ko sami dozivimo, kako je ko te nekdo nosi v narocju, lahko tudi sami ponudimo svoje narocje tistemu, ki ga potrebuje. Takrat niso vec pomembna leta, ne izobrazba ali druzbeni sloj, steje tista Marijina materinska pozornost, njeno pozorno oko, ki nic ne spregleda. Ko uvidi, da njenim otrokom manjka dobro vino gre v akcijo. In stori to, kar naroci Jezus: “ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil”.

Ko so bile nase amfore po molitvi napolnjene do vrha sem se priblizala Mariji. V letosnjem maju sva si izrekli posebno zavezo. Pod njenimi nogami sem opazila bel sopek. Saj ni res? Smarnice, s takimi debelimi cvetki. Ker oci kar niso hotele verjeti, jih se potipam. Nic hudega, ceprav so bile plasticne je ta vecer ostal nadcasen, cutila so zaznala tudi vonj po tistih pravih smarnicah nabranih na obronkih Plesivice.