Duhovne vaje

“Bogosluzje se pricne s tisino. Brez nje se vse zdi nesmiselno in odvecno. Tisina je prvi korak vsakega dejanja”. Te besede Romana Guardinija so me sprejele pred vstopom v kapelo duhovnega sredisca, ki se nahaja nekaj kilometrov iz Rima. Dnevi duhovnih vaj so za nas po redovnih konstitucijah “trenutki posebne notranje obnovitve za nov zalet na poti svetosti”. Letosnje duhovne vaje je spremljal salezijanec, v casu juniorata so to nalogo opravljali jezuiti ali skofje. In glej, bilo je zelo dobro!

Povabljena sem bila v Emavs, skozi cel teden sem bila v okolici Jeruzalema, nekaj stadijev izven in potem spet nazaj. Jedro tega tedna je bila molitev ob Lukovem evangeliju o dveh ucencih, ki gresta v Emavs. Dnevi so tekli  v prepoznavanju Vstalega. Prepoznavanju Vstalega v vsaki osebi, dogodku, zelji, misli, vzgibu, v meni.  V moji in svetovni zgodovini, sedanjosti in prihodnosti. Tudi Vstali Gospod je imel zeljo. Srecati me! Hoditi z menoj, me poslusati, mi po pravici povedati kar mi gre, mi razlagati Pisma, vneti srce, ostati z menoj, se mi dati v hrano in mi odpreti oci, da sem ga prepoznala.

Dopoldneve sem prezivljala v manjsem cvetlicnem vrtu, v njem so bile zasajene bele in vijolicne cvetlice. Tudi nekaj plevela se je razrastlo. Zanimivo, da so pod evkaliptusovimi drevesi ostale kakor pozabljene motika in rovnica. Dovolj mocnih znamenj, da sem prepoznala Gospodovo vsenavzocnost: ta eden je bil zame teoloski prostor srecanja. Tako me je Gospod postavil v vrt in dan za dnem, oblikoval mojo duso, jo celil, krepil, obrezoval in nezno zalival s svojo milostjo. 

Zadnji dan mi je sosestra prisepnila, da je v stavbi tik ob vrtu, kjer sem prezivljala dopoldneve umetniski atelje. Sicer sem res obcasno opazila koga, ki je vstopil ali izstopil, moje misli in srce pa so bili drugje. Ta atelje je namenjen izdelovanju mozaikov, je se dostavila. Potem pa nadaljevala. Saj ti prihajas iz Slovenije in gotovo poznas mozaike p. Rupnika. No, pravkar sestavljajo v tej stavbi mozaik za svetisce v Braziliji. Roke umetnikov so sekale kamne, izbirale barve in oblike, nanasale pozlato in vmes je srce molilo, telo se je postilo, da bi podoba molilca, ki bo stal pred njo lahko pripeljala v stik z Neskoncnim, v odnos z Njim, ki je Vstal od smrti. V tem tednu je Gospod tudi v meni sestavil mozaik, zlatil je svojo Podobo v meni in vame vdihnil sebe samega. Da bom lahko Podoba njegova, ko me bo kot mozaik koncem novembra poslal cez Ocean.