ponedeljek, 24. februar 2014

Mali cvet



Mali cvet prinašam ti, Marija.
droben, bel, naj tebi v čast dehti!
Zate že cveti, zate že diši
šopek drobnih rož, Marija!

Tebi se priporočim, Marija,
sprejmi me, ko pred teboj stojim!
K tebi hrepenim in se veselim
srečanja s teboj, Marija!


Danes je spominski dan Marija Pomocnice. Nebesa so medse sprejele malo cvetko in se jo razveselile. Ne vem, ce je Zarika znala tole pesmico. Gotovo pa je po domacih travnikih nabirala cvetke in pletla vencke ali delala sopke za Marijin oltar. Danes ji je sopek lahko izrocila osebno. Marija ji je naredila velicasten sprejem in zdaj bo na nabeskih poljanah odkrivala in spoznavala nove cvetke. 


nedelja, 23. februar 2014

Zivim



Do cetrtega nadstropja, kjer imam sobo vodi 96 stopnic. Saj je tudi dvigalo, ampak ne. Vedno se razveselim, ko pridem na vrh. Pa smo, si recem. Obicajno globoko diham. Diham. Ni samoumevno. Cutim utrip, oblije me toplina in kri hitreje zaokrozi po zilah. Zivim. Cutim zivljenje. Tako je bilo tudi nocoj. 

Pomlad je prisla.

Ko sem se po dveh dneh vrnila domov me je v sobi pricakala cvetoca vejica. Okno je bilo rahlo priprto, svez pomladni veter se je sprehajal po sobi. Zivljenje. Se nekaj dni nazaj mrtev kos lescevja je danes vzbrstel. Ganilo me je. Cudez, ki ga morda niti ne bi opazila. Ze cel teden jemljem slovo od drage prijateljice, pa je v meni vedno mocneje navzoca beseda zivljenje. Opazila sem kako sem hitro slepa za tolika znamenja. Me je moralo nekaj tako drasticnega, kakor je smrt spomniti na enkratnost diha, na zdrave noge, na svezino vetra, na prebujanje narave... Z drugacnim spoznanjem sem Zigu danes na FB napisala rojstnodnevno voscilo. Sporocilo prijateljicinega slovesa je torej zivljenje in verjamem, da ga vsem nam privosci. Mojca meni in nam sporoca naj zivimo. Saj zivi tudi ona.

S sestrama Silvio in Magdo.

Zivljenje se je pretakalo, ko sem bila zadnja dva dneva med mladimi na formacijskem vikendu. Kako mi manjkajo, sem se zavedla po prvih urah. Za vas zivim, je dejal Don Bosko. In njegov rek je tudi moj. To leto, ki mi je podarjeno za osebni studij in izpopolnjevanje imam neposrednega stika z mladimi manj. Tako mi ravno taka obcasna srecanja nudijo moznost obnovitve, da darujem svoje zivljenje Bogu za mlade. Koliko velikodusnosti, tenkocutnosti za dobro, pripravljenosti in globine je bilo prepoznati med skupino tridesetih mladih italijanov. Bili so mi popolni neznanci, toda ko sem zagledala njihove obraze se mi je zdelo, da jih poznam. Ze od nekdaj. Z nekaterimi se ne bom nikoli vec srecala. Toda ostajajo v meni, ostajajo v moji ljubezni, zivijo v meni, tako, kakor sama zivim za Boga.

Med mladimi je moje zivljenje.

petek, 21. februar 2014

Zbogom, Mojca!



Stojim pred kipom svetega Jozefa. Vsec mi je kako Jozef ocetovsko skrbno in hkrati nezno stoji za Jezusom. Vsak 19. dan v mesecu je njegov spominski dan. Malo plaho, toda vseeno se mi iz bliznje trate priblizajo tri deklice iz sosednje sole: Lucrezia, Ellena in Nicol. Vsaka od njih je prinesla malo ivanjscico in jo polozila v vazo pred kipom. Bile smo tiho, zatopljene vsaka v svoj svet.



Ko jih takole gledam si predstavljam Zariko. Tako kot one; deklica sedmih let. Zivahna, nasmejana, igriva in velika sreca svojih starsev. Sreca pa se je tistega 17. februarja prevesila v boj za zivljenje. Povabim deklice, da skupaj zmolimo za Zariko. Povem jim, da sta bili Zarika in njena mamica Mojca udelezeni v prometni nesreci. Mamici je srce prenehalo biti, Zarika pa je poskodovana v bolnici. Deklice seveda z vso otrosko svetostjo duse pritegnejo k molitvi. Obljubile so mi, da bodo tudi drugim povedale za Zariko in bodo skupaj molili. Verjamem, da otroske duse premikajo gore in dosezejo Bozje usmiljenje.


Solski zvonec je zabrnel in male molilke so urno stekle nazaj na solsko dvorisce. Ostala sem sama tam pred svetim Jozefom. Pravzaprav ne. Bile sva skupaj z Mojco. Listala sem po zivih spominih najprej na leta, ko sva obe nosili skavtsko rutico Ostrorogega jelena. Ozivele so podobe na skupna srecanja voditeljev, na dogodivscine s taborov, ... na ustvarjanje tabornih majic, na veselje, ko smo delali dobro za druge. Cesa vse se nismo lotili? Tvoje skavtsko ime te dobro opise. Prikupna muci. Cudovito si znala najti poti do otroskih src, ki so bili zbrani v volcjem krdelu. Sledila so leta osamosvajanja, studija, iskanja. Spomnim se kako si se mi s presledki oglasala in vedno navduseno delila svoje uspehe. Kako ponosna si bila na svojega Jozeta in na urejeno druzinsko hiso. Resnicno si me presenetila in zelo razveselila, ko si prisla na moje vecne zaobljube. Nedolgo nazaj si mi napisala kako isces moznost, da bi Zariko pripeljala k Svetopisemskim uricam.



Je res to zdaj preteklost? Je res, da naj o tebi pisem, kot o nekom, ki je bil? Ja. Bila si, med nami teh kratkih 36 let. Zemeljski cas, kronos se je zate dopolnil, v tistem ovinku. Zate je bilo dopolnjeno. Po klicu v zivljenje po starsih, po klicu v zakon z Jozetom, si bila poklicana se v tretje, v vecno zivljenje. Zdaj si v Bozjem kairosu: kjer je vceraj, kakor danes. Ker On je, tudi ti si. In v Bogu se srecamo. Zato Zbogom, draga Mojca!


nedelja, 16. februar 2014

Pika na i



Nedelja je zame prvi dan. Dan, ko se zacne nov teden. Nedelja, ki je drugacen dan kakor vsi ostali v tednu. Ko zivim praznicno liturgijo in obicajno delam, to kar med tednom ne. To je tudi dan, ko se slisim z mojimi domacimi, ko poklepetamo o druzinskih stvareh, o novicah na vasi, ko si preprosto delimo drug grugega zivljenje. V nedeljo tudi na nekaj sto kilometrov razdalje vsaj malo zadisi po »goveji juhi in tenstanem krompirju«.  

Tako vsaj na daljavo crpam in ohranjam vez z mojimi domacimi. Pretekli teden so praznovali zlato poroko mojih krstnih botrov. Teta Sonja in stric Franci sta mi bila v zivljenju vedno blizu, navzoca na vseh zivljejskih korakih. Spomnim se, da sem se vedno rada s kolesom zapeljala tja preko zelezniskih tirov in v senci pod lipo sem smela sodelovati v cisto pravem odraslem pogovoru. Teta Sonja je imela vedno najboljse piskote, stric Franci pa mi je prvi dal za peljat stirko – to je motor na stiri prestave. Vedno sem obcudovala izjemno urejenost hise in vrta, pa ceprav so bili v druzini sami fantje. Zivljenje jima ni bilo lahko, za vse sta se morala izjemno truditi. Tudi trpljenje ju je kalilo. Del mojega voscila je bila porocna obljuba, ki si jo zenin in nevesta izreceta na porocni dan. 

"Jaz FRANCI, sprejmem tebe SONJA za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja."

Foto: http://www.articija.com/
"Jaz SONJA, sprejmem tebe FRANCI za svojega moža in obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja."

In ko je pretekli cetrtek na trgu svetega Petra papez Francisek srecal mlade zarocence jih je spomnil: »na tri temeljna načela, ki omogočajo rast odnosa med zaročencema in pozneje v zakonski skupnosti oziroma v družini: ali smem, hvala in oprosti. Po besedah papeža naj bo poroka praznik, zakonsko življenje pa rast v uresničevanju poklicanosti moža in žene: z medsebojno pomočjo postajati bolj ženska in bolj moški«.

In te tri besede: smem, hvala in oprosti so odlicne besede v pogovoru z Ljubljenim. Ko je danes sestra izpostavila Najsvetejse se je skozi steklo monstrance najprej prikazal njen obraz, trenutek zatem pa se je skril za belo hostijo. Videti in najti Ljubljenega v sosestri, mladem, beracu na cesti, profesorju, ... in nenazadnje prepoznati in ljubiti ga tudi v samemu sebi. Nedolgo nazaj je vietnamska sestra pred menoj naredila gesto pokleka. Zdrznila sem se in ji brz pomagala vstati. Ona pa mi je preprosto rekla, da v meni prebiva Jezus in ga je pocastila.

nedelja, 09. februar 2014

Prizgiva luc



Luc in sol. Videti in okusati. Cutila, preko katerih zaznavamo. Zato, da nas neko sporocilo pritegne in nagovori so potrebne tri stvari: ikona ali podoba (PREDSTAVA), ideja ali misel (DOMISLIJA) ter izkusnja ali custvo (ZAZNAVA), ki se ob tem sprozi. Ko razmisljam o danasnjem Jezusovem narocilu o tem, da naj bomo luc in sol in kaj to pomeni, se v meni prepletajo tako razlicne podobe – osebe, prihajajo misli in prevevajo me custva. Notranji svet je poln tega. Le ustaviti se je potrebno. In razlociti med njimi prave.


Prizgal bom luc!
Jo bos se ti?

Prizgiva luc!
Naj zazari
v kriziscih cest
se dvoje toplih zvezd!

Pripovedni interviju s p. Jozetom Kokaljem.

S tole pesmijo o luci se zakljuci knjiga p. Jozeta Kokalja, DJ. O podobah in obrazih iz njegovega zivljenja ga je povpraseval Darko Gorenc. Knjiga mi je prisla v dar v zacetku tega leta in ko sem jo odprla je iz njenih crk in podob zasijala luc. Tista Luc, ki p. Jozeta osvetljuje in vodi skozi zivljenje. Kako drugace je, ko za zapisanim stoji clovek, ki je vstopil v moje zivljenje in ga je s svojo modrostjo in svetlobo osvetlil, prinesel vanj luc. Kako dragoceno je poznati take svetilke, ki se ne skrivajo pod merniki, ampak tudi v temi zvesto svetijo. Morda tiho, vendar zvesto, olje v njihovih svetilkah nikdar ne poide. Spominjajo me na prerokinjo Ano in Simeona. Ceprav v jeseni zivljenja, notranje vedno mlada, ziva, kajti polna luci Svetega Duha. Hvala vam p. Joze.

Blazena Eusebija Palomino, prosi za nas!


Sol je najbolj osnovna zacimba. Vsaka gospodinja ve, da brez nje ni moc pripraviti okusne jedi. Da okus. Vendar je potrebna prava mera. Sestra iz Argenite mi je rekla, da pri njih na poljih, kjer zanjejo sol v okolici nic ne prezivi, ni nic zelenja. Sol je gotovo v pravi meri uporabljala tudi Eusebija Palomino, nasa blazena salezijanska sestra, katere se spominjamo danes. Njeno delo je bilo v kuhinji, bila je kuharica. Preprosta. Zelo preprosta zena. Vendar polna Boga. Disala je po Bogu in ob njej so se osebe odzejale, se nasitile in napolnile z Bozjo navzocnostjo. Pri njej se ucim, kako imeti okus po Bogu, kako biti njegova zacimba,... Vec o blazeni Eusebiji si lahko preberete tukaj.


Prizgal bom luc


Prizgal bom luc. Morda obrisi
stvari, ki vstanejo iz mraka,
zasepetajo ti: Brat, nisi
zgresil se cilja svojega koraka.

Prizgal bom luc. Morda vsaj eno
izmuceno srce zasluti,
da vse, kar je bilo izgubljeno,
lahko povrne hitro se - v minuti.
Prizgal bom luc. Morda stopila
ob njej se bo ledena skorja,
ki srca vklepa nam – in zlila
spet v eno bodo se – kot kaplje morja.

Prizgal bom luc. Prizgana meni
bila takrat je, ko sem hodil
po poti mracni, zamegljeni ...
Dobrotni sij me njen je varno vodil.

Prizgal bom luc. Saj povrnila
je tudi meni dni izgubljene
prezeblega me je ovila
s toploto tihe srece zazelene.

Prizgal bom luc!
Jo bos se ti?

Prizgiva luc!
Naj zazari
v kriziscih cest
se dvoje toplih zvezd!

p. Joze Kokalj, DJ