Zivim

Do cetrtega nadstropja, kjer imam sobo vodi 96 stopnic. Saj je tudi dvigalo, ampak ne. Vedno se razveselim, ko pridem na vrh. Pa smo, si recem. Obicajno globoko diham. Diham. Ni samoumevno. Cutim utrip, oblije me toplina in kri hitreje zaokrozi po zilah. Zivim. Cutim zivljenje. Tako je bilo tudi nocoj. 

Pomlad je prisla.

Ko sem se po dveh dneh vrnila domov me je v sobi pricakala cvetoca vejica. Okno je bilo rahlo priprto, svez pomladni veter se je sprehajal po sobi. Zivljenje. Se nekaj dni nazaj mrtev kos lescevja je danes vzbrstel. Ganilo me je. Cudez, ki ga morda niti ne bi opazila. Ze cel teden jemljem slovo od drage prijateljice, pa je v meni vedno mocneje navzoca beseda zivljenje. Opazila sem kako sem hitro slepa za tolika znamenja. Me je moralo nekaj tako drasticnega, kakor je smrt spomniti na enkratnost diha, na zdrave noge, na svezino vetra, na prebujanje narave... Z drugacnim spoznanjem sem Zigu danes na FB napisala rojstnodnevno voscilo. Sporocilo prijateljicinega slovesa je torej zivljenje in verjamem, da ga vsem nam privosci. Mojca meni in nam sporoca naj zivimo. Saj zivi tudi ona.

S sestrama Silvio in Magdo.

Zivljenje se je pretakalo, ko sem bila zadnja dva dneva med mladimi na formacijskem vikendu. Kako mi manjkajo, sem se zavedla po prvih urah. Za vas zivim, je dejal Don Bosko. In njegov rek je tudi moj. To leto, ki mi je podarjeno za osebni studij in izpopolnjevanje imam neposrednega stika z mladimi manj. Tako mi ravno taka obcasna srecanja nudijo moznost obnovitve, da darujem svoje zivljenje Bogu za mlade. Koliko velikodusnosti, tenkocutnosti za dobro, pripravljenosti in globine je bilo prepoznati med skupino tridesetih mladih italijanov. Bili so mi popolni neznanci, toda ko sem zagledala njihove obraze se mi je zdelo, da jih poznam. Ze od nekdaj. Z nekaterimi se ne bom nikoli vec srecala. Toda ostajajo v meni, ostajajo v moji ljubezni, zivijo v meni, tako, kakor sama zivim za Boga.

Med mladimi je moje zivljenje.