Rimska celica

Klecim v peti vrsti, v levem krilu kapele. Ko dvignem pogled se mi ustavi tocno na oljenki pred tabernakljem, pred Najsvetejsim. Lucka. Svetloba, Navzocnost. Toplina. Zivljenje. On, ki je. Vecen. V soboto pa je olje poslo. Lucka ni gorela. Prvo kitico uvodne pesmi pred sveto maso smo ze odpeli. Sestra, ki skrbi za zakristijo se je zdrznila, pohitela po plastenko z oljem in brz nalila do vrha. Kar cutilo se je olajsanje. Spet gori. Zunanje znamenje, ki pomaga. Dopoldan smo si nato privoscile duhovno obnovo. Dolile smo olja, da smo v svetlobi pogledale prvi mesec in se zazrle v prihodnost. Vsaka v svoji celici. Sveta Katarina Sienska je dejala, da v njeni celici vedno gori lucka, tam poklekne tudi, ko opravlja rocna dela, ko pise, ko hodi ali ko se pogovarja. Ker je v tej celici vedno On. Gospod, ki je luc, vecna, ki nikoli ne ugasne, cetudi  jaz pozabim priliti olje, On je. 

Praznik Gospodovega darovanja v templju ali po domace svecnica nas vabi, da naj vedno sveti nasa luc. Preprosto, bodi lucka. V vsaki okoliscini. Danasnja pot do Svetega Petra je imela kar nekaj ovir. Rim je mocno poplavljen, tako smo morali ubirati stranske poti in delati obvoze. Podobno je v zivljenju, ko se pojavi ovira, brezno ali tema je to prav zato, da uporabimo lucko, ki je v nas, da pokleknemo v nasi celici pred Njega in mu zaupamo. 

Tabernakelj na Auxiliumu. Foto: MAK

Bazilika je bila danes polna redovnikov in redovnic. Nestetih narodnosti, karizem, oblek. Francisek je imel kratko, toda ucinkovito pridigo. Nagovorilo me je, ko je dejal, da Jezus privlaci v Cerkev, tako kot je Marijo in Jozefa gnala obveza, da izpolnita postavo in kakor je prerokinjo Ano in Simeona gnal Sveti Duh, da sta stopila v tempelj. Bilo je prav neverjetno, da so tik po bogosluzju bozje besede v nas kvadrant sicer malo zmedeno, ampak odlocno vstopili oce, mama ter dva otroka. V upanju na sedez, na to, da bodo od blizu videli papeza? Ali pa, ker jih je pritegnil Jezus. Kar izstopali so med poplavo redovnic. In sedez se je nasel, stisnili smo se. Malcka sta ostala v narocju. Varnostnik se je sicer pritozeval, ampak druzina je ostala. Dva obraza: postava in karizma. Oboje se mora dopolnjevati, da je zivljenje rodovitno. 

V Baziliki Svetega Petra, foto: MAK

Pozno je, k pocitku ze klice. V rimski celici se gori luc, tudi tista Vecna. Hvalite z menoj Gospoda, ki me je izbral in posvetil. Mene in toliko drugih bratov in sester, da hodimo za njim in prinasamo Gospodovo luc med vas.

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe. —

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —