nedelja, 27. julij 2014

Zakladnica



Kako sem zadnje case pozorna na zemljo, rastje, zelenje, cvetove in drugo zitje, ki klije iz zemlje. Ko proucujem prirocnike za cvetlicne aranzmaje se mi je odprl res nov svet. Svet lepote, ustvarjalnosti in umetnosti. Odkrivam kaj pomenijo barve, oblike, dolzina, visina, kako narediti, da je nekaj lepo, da pase v prostor in poudari tisto kar je v prostoru bistveno. Kako ohraniti cvet cimbolj naraven, svez in ga umestiti z drugimi v sozitje in harmonijo. 




Lepo pripravljen prostor odraza tudi clovekovo notranjost, sintonijo s tem kar ga obkroza. In ko clovek isce in odkriva ter spoznava svoje smernice zivljenja, isce tudi notranjo harmonijo sozvocje. Isce tisto kar je najglobje in najbolj dragoceno. Isce zaklad. In ko ga najde je najbolj srecna oseba na celem planetu. Nekaj dni nazaj mi je pisalo dekle, ki cuti, da je blizu zaklada. Skoraj pred tem, da pokuka v njegovo notranjost. 

Takole mi pise: “hvala za molitve. In za pisemce. Res, moliš za pravi namen. Kako rada bi bila priča - pričevalka v enem od stanov! Bog to ve, saj pogosto molim za to, da bi spoznala, kaj je Božja volja zame. Vse druge male prošnje mi pri priči usliši. Zadnjič sem mu rekla, da bi se mi sedaj prilegla pot domov s trolo, ki ima klimo. Bilo je pač vroče in imela sem ogromno prtljage. In ja, takoj je prišla trola s klimo. Res je dober. A s to prošnjo pa odlaša in odla
ša. Ali pa je problem v meni? Trenutno torej sprejemam to, kar sem in kar imam. Z zaupanjem gledam na prihodnost in se veselim tega, kar mi pripravlja. No, saj na drugih področjih mi gre čisto v redu, Bog mi daje obilo moči in vedrine in vseh drugih milosti. In sem za to zelo hvaležna”.

Za vedno. Foto: splet
Je pa res, da je zaklad toliko bolj dragocen, ce se do njega ne pride zlahka, kajti tako ne bi bil vec zaklad in ne bi imel svoje vrednosti. Kako srcno si zelim, da bi vsak clovek nasel to kar isce in potem ob najdenem tudi ostajal in ga vedno znova odkrival. Taka je nasa pot kristjana: iskati, najti in ostajati v Gospodu, ki je najvecji zaklad. In potem ga znova iskati, najti in ostajati v njegovi Ljubezni.

nedelja, 20. julij 2014

Na njivi



Pred dvema tednoma sem se vozila po Prekmurju. Prostrana polja, sama ravnina, tako, da se je oko lahko res odpocilo v zlato rjavih odtenkih. Menjavale so se podobe soncnic in zitnih polj. Po kolovozni poti se je okorno in pocasi peljal gromozanski mlatilec. V njem je sedel en sam clovek. Zanjec, ki ni imel v roki srpa in vrvic, ampak je le s pritikom na gumb zavrtel mlatilno kolo in prva stebla so polegla po tleh. Ptice so v velikih jatah zapuscale obilno pojedino in se odpravljale drugam.



Foto: splet

Nas avto pa se je ustavil pred stavbo v Turniscu. Tukaj so doma klarise, redovnice sv. Klare in na vratih nas je objel pozdrav miru in dobrote. Fasada je bila se surova, pred vrati kapele je cakalo zidarsko dvigalo. Tisina, ki nas je navdala nas je pripravila na vstop, za vrati nas je cakal Jezus, izpostavljen v Najsvetejsem zakramentu. Odet v zlato monstranco in ves bel in svetal se nam je razodeval okrasen s poljskim cvetjem in razcvetelimi rdecimi vrtnicami. Pokleknili smo in ga castili v tisini. Tukaj se dogaja drugacna zetev, tukaj se moli, da bi duse zorele za Boga in znale na polju zivljenja vztrajati tudi med zlim. Zlo, ki se zna pritlehno priplaziti in v tisini oviti mlade korenine in jim vzeti dih zivljenja tudi danes na mnoge nacine raste in razpreda svoje lovke. Nima ne prve in na zadnje besede, kajti Zanjec, tisti, ki bo zadnji v roke vzel biljko cloveskega zivljenja bo presodil. S. Gabriela Celina mi je ob slovesu dejala; vedi, ko bos v stiski in ti bo tezko, takrat se spomni, da sredi noci vstanem in grem pred Gospoda ter molim tudi zate.


Draga sestra Gabriela Celina moli, da bi dobro lahko zorelo in se sirilo, da bi tudi med Hudim upanje in blagoslov zivela. Moli, da se iz vsakega padca in ponizanja lahko cesa naucimo in vstanemo. Moli, da nikogar ne bi obsojali in se s tem notranje zastrupljali ter tako oslepeli za lepoto in veselje. Moli, moli, moli …


Pot nazaj je bila v zatonu zlatega sonca. Stroj z zanjcem je za seboj puscal urejena polja. Le se sem in tja je bilo opaziti kaksno ptico, ki je iskalo odpadlo zrnje. Zemlja je dala svoj sad. Psenica gre v zitnico, v mlin, v pec in na mizo, da jo bo v hlebu mati razdelila otrokom, duhovnik pa posvetil v Jezusovo telo in nahranil duse. Ljulka pa se je posusila ali zazgala in od nje ni ostalo nic. 

Foto: splet

nedelja, 13. julij 2014

Mama za en teden



Zadnji del mestnega avtobusa je posteno zaneslo v ovinku pri Porta Pia, tako, da se je malo dete, ki je spalo v vozicku prebudilo in kar glasno protestiralo. Se dobro, da se mi je kovcek na kolesih zagozdil v sosednji sedez, sicer bi se odpeljal po svoji trasi. Sledila je neskoncno dolga Nomentana, pri cerkvi Angelov varuhov se zavoj na levo v klanec, priblizno pet postankov in ze bom na cilju Vimercati – Ateneo Salesiano. 

 
Ema, 2 leti


Neza, 5 let
Za mano so trije tedni. Intenzivni. V vseh pogledih. Toda tisti otroski jok iz 90 - tke me je odpeljal v prvo nadstropje na Gmajni 18, kjer se je v zivorumeni sobi prebujalo zivljenje. Ura je bila nekje med osmo in deveto. Zvecer smo punce sklenile, da bomo zjutraj spale “do nezavesti”, in kar verjeti nisem mogla, da sta me Ema in Neza vzeli cisto resno.  Jutro se je odvijalo pocasi. Cas je bil drugotnega pomena, mislim, da otroci enostavno niso narejeni za cas. Zanje je vse brezcasno. Narejeni so za odnos, ki pa je tista merska enota, ki resnicno izpolni. Ki daje rast, ki oblikuje in ustvarja nekaj novega, nekaj lepega. In v odnosu oseba zori, kakor kalcek, ki je zakopan v zemlji in pride na plan ob svezi dezevnici, ko ga poboza soncni zarek in ko po koreninicah crpa minerale in rudnine iz prsti. Vstop v dan je bil torej, kakor dobro pripravljena liturgija, ne prehitra in ne prepocasi. Toliko, da se dotakne srca in ustvari vzajemen odnos. Jaz sem in ti si, zavemo se drug drugega. Zacne se sodelovanje, dajanje prostora drugemu, vztrajanje v prepricanju, usklajevanje, potrpezljivost, smeh, jok. Koliko nesteto odtenkov razpolozenj se menjava, medtem, ko se menjavajo plenice, sedi na kahlici, lista po slikanici, rise delfincke in konje, pelje na spehod Ruby in Beauty, ko se pecejo palacinke in pobira jajca iz kokosnjaka, …

Z dedijem.

 In ko sem zvecer zaprla oci, da bi s tem prepricala najmlajso, da je vendarle cas, da se pridruzi sanjskemu mostvu sem ze najmanj petnajstic slisala naj se enkrat zavrtim tisto “moj crni konj, ne rabi uzde …, cez drn in strn me varno vodi, … ran – ran - rani, san, san, san, sani, kako drvi” In, ko jo je slisala sedemnajstic je njena glavica klonila na moja ramena, telo se je z vso tezo sprostilo, roke pa so sprosceno poplesavale za mojim hrbtom. Tako mi je otrok povedal, da ni se cas za spanje, ampak je cas za zorenje. Kakor se je to malo bitje prepustilo mojemu narocju, tako Gospod v svoje dlani vzame nasa zivljenja, ki so kakor semena in jih velikodusno poseje na polje. Da bi obrodile sad, ki nikoli ne mine. 

Kmecka opravila ...

Odkrivamo ...






nedelja, 6. julij 2014

Preden pojdete, pridite k meni



Ko so mi zdaj steti tedni in dnevi pred odhodom v misijone mi mnogi recejo, ali se kaj prides, da se srecamo. Lepo bi bilo, da se pogovorimo, da se spominjamo preteklih dni, da si pogledamo v oci, da si izrecemo hvaleznost ali zaupamo svoje skrbi, svoja pricakovanja, hrepenenja… Mislim, da je bilo to vprasanje kdaj prides najbolj izreceno s strani mojih domacih. Ko pa sem prisla domov, je sledilo novo, ... in kdaj gres, koliko casa bos tu. Ali ne bi mogla ostati se malo dlje?

Na poti. Foto: MAK

To mi pove, da smo nenehno na poti, da prihajamo in odhajamo. Jezus svoje ucence posilja: “pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsem ljudstvom in se… kakor je Oce mene poslal, tudi jaz vas posiljam”. Toda preden izrece to povabilo in nas poslje, nam naroci: “pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil”. Nihce ne more odditi v Jezusovem imenu, preden si ne vzame dovolj casa, da pred odhodom ostane pri Jezusu in se pri njem ne odpocije, na nauzije njegove prisotnosti, se z njim pogovarja, poslusa njegove besede. Vcasih se je potrebno z njim tudi kaj sporeci in mu predstaviti svoje dvome, strahove, jezo, razocaranje. Cisto nekaj obicajnega, kakor pocnemo ljudje drug z drugim, ko smo skupaj. 

Kapele sester klaris v Turniscu. Foto: MAK

No, meni je Jezus izrekel povabilo: “pridi k meni in si malo odpocij”… kaksno leto nazaj. Ko sem po vecnih zaobljubah izrazila zeljo, da bi odsla v misijone, mi je najprej rekel: “Pridi k meni in si pred tem malo odpocij”. Na preprost nacin povedano: pridi in vzemi moj jarem nase in se uči od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našla bos mir svoji duši. Torej lanskega septembra se je zacela ta sola, ki je na nek nacin bila pocitek za mojo duso. Upam, da sedaj kdo ne misli, da sem eno leto le pocivala in nic delala. Prav nasprotno, za menoj je eno najbolj pestrih in intenzivnih let v zivljenju. Don Bosko je dejal, da so pocitnice vedno takrat, ko zamenjamo obveznost. Prav zares si nasa dusa lahko odpocije in okrepi, ko srecamo nove ljudi, rastemo v novih spoznanjih, ko se odpravimo ven iz kake osebne ujetosti in dopustimo, da naso notranjost napolni novost. Kadar je v nas ta vecna novost, ki je Jezus, takrat postanemo sprosceni, prijazni, bolj veseli in tudi privlacni za druge. Takrat se ob nas tudi drugi lahko nauzijejo in okrepijo. 

Pomenkovanja. FOTO: JAKA

Torej zadnje leto sem prezivela v Rimu, kjer je vrhovna hisa nase redovne druzbe. Ob studiju, zivljenju v mednarodni skupnosti, v molitvi in stevilnih drugih dogodkih tudi v srecevanju s papezem Franciskom sem se pripravljala, da bom 18. novembra odsla na novo delovno mesto. Le to me caka v Braziliji, v mestu Sao Paolo. Ko bo ze konec nogometnega prvenstva, ko se bodo pogasnile luci na stadionih in se bo clovek zopet osredotocil na svoj vsakdan bo letalo pristalo v tej veliki svetovni megalopoli. Mestu, ki steje 20 milijonov prebivalcev. Sama Brazilija jih ima 200. Tukaj bom mala kapljica. V tem morju ljudi, ki iscejo smisel svojega obstoja. V tem mestu, ki se trudi upirati kulturi smrti. Prednjaci pa v velikodusnosti, v izjemnem veselju in predanosti. Brazilski narod je vesel narod, globoko veren in predan Mariji. Tukaj jo castijo kot Marijo Aparecido, ki jo imamo od lanskega leta tudi v Sticni. Zato in ze za mnogo se danes mocno radujem in veselim, ter od veselja vriskam, kakor hči jeruzalemska!