nedelja, 6. julij 2014

Preden pojdete, pridite k meni



Ko so mi zdaj steti tedni in dnevi pred odhodom v misijone mi mnogi recejo, ali se kaj prides, da se srecamo. Lepo bi bilo, da se pogovorimo, da se spominjamo preteklih dni, da si pogledamo v oci, da si izrecemo hvaleznost ali zaupamo svoje skrbi, svoja pricakovanja, hrepenenja… Mislim, da je bilo to vprasanje kdaj prides najbolj izreceno s strani mojih domacih. Ko pa sem prisla domov, je sledilo novo, ... in kdaj gres, koliko casa bos tu. Ali ne bi mogla ostati se malo dlje?

Na poti. Foto: MAK

To mi pove, da smo nenehno na poti, da prihajamo in odhajamo. Jezus svoje ucence posilja: “pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsem ljudstvom in se… kakor je Oce mene poslal, tudi jaz vas posiljam”. Toda preden izrece to povabilo in nas poslje, nam naroci: “pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil”. Nihce ne more odditi v Jezusovem imenu, preden si ne vzame dovolj casa, da pred odhodom ostane pri Jezusu in se pri njem ne odpocije, na nauzije njegove prisotnosti, se z njim pogovarja, poslusa njegove besede. Vcasih se je potrebno z njim tudi kaj sporeci in mu predstaviti svoje dvome, strahove, jezo, razocaranje. Cisto nekaj obicajnega, kakor pocnemo ljudje drug z drugim, ko smo skupaj. 

Kapele sester klaris v Turniscu. Foto: MAK

No, meni je Jezus izrekel povabilo: “pridi k meni in si malo odpocij”… kaksno leto nazaj. Ko sem po vecnih zaobljubah izrazila zeljo, da bi odsla v misijone, mi je najprej rekel: “Pridi k meni in si pred tem malo odpocij”. Na preprost nacin povedano: pridi in vzemi moj jarem nase in se uči od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našla bos mir svoji duši. Torej lanskega septembra se je zacela ta sola, ki je na nek nacin bila pocitek za mojo duso. Upam, da sedaj kdo ne misli, da sem eno leto le pocivala in nic delala. Prav nasprotno, za menoj je eno najbolj pestrih in intenzivnih let v zivljenju. Don Bosko je dejal, da so pocitnice vedno takrat, ko zamenjamo obveznost. Prav zares si nasa dusa lahko odpocije in okrepi, ko srecamo nove ljudi, rastemo v novih spoznanjih, ko se odpravimo ven iz kake osebne ujetosti in dopustimo, da naso notranjost napolni novost. Kadar je v nas ta vecna novost, ki je Jezus, takrat postanemo sprosceni, prijazni, bolj veseli in tudi privlacni za druge. Takrat se ob nas tudi drugi lahko nauzijejo in okrepijo. 

Pomenkovanja. FOTO: JAKA

Torej zadnje leto sem prezivela v Rimu, kjer je vrhovna hisa nase redovne druzbe. Ob studiju, zivljenju v mednarodni skupnosti, v molitvi in stevilnih drugih dogodkih tudi v srecevanju s papezem Franciskom sem se pripravljala, da bom 18. novembra odsla na novo delovno mesto. Le to me caka v Braziliji, v mestu Sao Paolo. Ko bo ze konec nogometnega prvenstva, ko se bodo pogasnile luci na stadionih in se bo clovek zopet osredotocil na svoj vsakdan bo letalo pristalo v tej veliki svetovni megalopoli. Mestu, ki steje 20 milijonov prebivalcev. Sama Brazilija jih ima 200. Tukaj bom mala kapljica. V tem morju ljudi, ki iscejo smisel svojega obstoja. V tem mestu, ki se trudi upirati kulturi smrti. Prednjaci pa v velikodusnosti, v izjemnem veselju in predanosti. Brazilski narod je vesel narod, globoko veren in predan Mariji. Tukaj jo castijo kot Marijo Aparecido, ki jo imamo od lanskega leta tudi v Sticni. Zato in ze za mnogo se danes mocno radujem in veselim, ter od veselja vriskam, kakor hči jeruzalemska!

Ni komentarjev:

Objavite komentar