Ko so mi zdaj steti tedni in dnevi pred odhodom v misijone mi
mnogi recejo, ali se kaj prides, da se srecamo. Lepo bi bilo, da se pogovorimo,
da se spominjamo preteklih dni, da si pogledamo v oci, da si izrecemo
hvaleznost ali zaupamo svoje skrbi, svoja pricakovanja, hrepenenja… Mislim,
da je bilo to vprasanje kdaj prides najbolj izreceno s strani mojih domacih. Ko
pa sem prisla domov, je sledilo novo, ... in kdaj gres, koliko casa bos tu. Ali
ne bi mogla ostati se malo dlje?
 |
| Na poti. Foto: MAK |
To mi pove, da smo nenehno na poti, da prihajamo in odhajamo.
Jezus svoje ucence posilja: “pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsem
ljudstvom in se… kakor je Oce mene poslal, tudi jaz vas posiljam”. Toda preden
izrece to povabilo in nas poslje, nam naroci: “pridite k meni vsi, kateri se
trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil”. Nihce ne more odditi v
Jezusovem imenu, preden si ne vzame dovolj casa, da pred odhodom ostane pri
Jezusu in se pri njem ne odpocije, na nauzije njegove prisotnosti, se z njim
pogovarja, poslusa njegove besede. Vcasih se je potrebno z njim tudi kaj
sporeci in mu predstaviti svoje dvome, strahove, jezo, razocaranje. Cisto nekaj
obicajnega, kakor pocnemo ljudje drug z drugim, ko smo skupaj.
 |
| Kapele sester klaris v Turniscu. Foto: MAK |
No, meni je Jezus izrekel povabilo: “pridi k meni in si malo
odpocij”… kaksno leto nazaj. Ko sem po vecnih zaobljubah izrazila zeljo, da bi
odsla v misijone, mi je najprej rekel: “Pridi k meni in si pred tem malo
odpocij”. Na preprost nacin povedano: pridi in vzemi moj jarem nase in se uči
od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našla bos mir svoji duši. Torej
lanskega septembra se je zacela ta sola, ki je na nek nacin bila pocitek za mojo
duso. Upam, da sedaj kdo ne misli, da sem eno leto le pocivala in nic delala. Prav
nasprotno, za menoj je eno najbolj pestrih in intenzivnih let v zivljenju. Don
Bosko je dejal, da so pocitnice vedno takrat, ko zamenjamo obveznost. Prav
zares si nasa dusa lahko odpocije in okrepi, ko srecamo nove ljudi, rastemo v
novih spoznanjih, ko se odpravimo ven iz kake osebne ujetosti in dopustimo, da
naso notranjost napolni novost. Kadar je v nas ta vecna novost, ki je Jezus, takrat
postanemo sprosceni, prijazni, bolj veseli in tudi privlacni za druge. Takrat
se ob nas tudi drugi lahko nauzijejo in okrepijo.
 |
| Pomenkovanja. FOTO: JAKA |
Torej zadnje
leto sem prezivela v Rimu, kjer je vrhovna hisa nase redovne druzbe. Ob studiju, zivljenju v mednarodni
skupnosti, v molitvi in stevilnih drugih dogodkih tudi v srecevanju s papezem
Franciskom sem se pripravljala, da bom 18. novembra odsla na novo delovno
mesto. Le to me caka v Braziliji, v mestu Sao Paolo. Ko bo ze konec nogometnega
prvenstva, ko se bodo pogasnile luci na stadionih in se bo clovek zopet
osredotocil na svoj vsakdan bo letalo pristalo v tej veliki svetovni megalopoli.
Mestu, ki steje 20 milijonov prebivalcev. Sama Brazilija jih ima 200. Tukaj bom
mala kapljica. V tem morju ljudi, ki iscejo smisel svojega obstoja. V tem
mestu, ki se trudi upirati kulturi smrti. Prednjaci pa v velikodusnosti, v
izjemnem veselju in predanosti. Brazilski narod je vesel narod, globoko veren
in predan Mariji. Tukaj jo castijo kot Marijo Aparecido, ki jo
imamo od lanskega leta tudi v Sticni. Zato in ze za mnogo se danes mocno radujem
in veselim, ter od veselja vriskam, kakor hči jeruzalemska!
Ni komentarjev:
Objavite komentar