Zadnji del mestnega avtobusa je
posteno zaneslo v ovinku pri Porta Pia, tako, da se je malo dete, ki je spalo v
vozicku prebudilo in kar glasno protestiralo. Se dobro, da se mi je kovcek na
kolesih zagozdil v sosednji sedez, sicer bi se odpeljal po svoji trasi. Sledila
je neskoncno dolga Nomentana, pri cerkvi Angelov varuhov se zavoj na levo v
klanec, priblizno pet postankov in ze bom na cilju Vimercati – Ateneo Salesiano.
 |
| Ema, 2 leti |
 |
| Neza, 5 let |
Za mano so trije tedni. Intenzivni.
V vseh pogledih. Toda tisti otroski jok iz 90 - tke me je odpeljal v prvo
nadstropje na Gmajni 18, kjer se je v zivorumeni sobi prebujalo zivljenje. Ura
je bila nekje med osmo in deveto. Zvecer smo punce sklenile, da bomo zjutraj
spale “do nezavesti”, in kar verjeti nisem mogla, da sta me Ema in Neza vzeli
cisto resno. Jutro se je odvijalo
pocasi. Cas je bil drugotnega pomena, mislim, da otroci enostavno niso narejeni
za cas. Zanje je vse brezcasno. Narejeni so za odnos, ki pa je tista merska
enota, ki resnicno izpolni. Ki daje rast, ki oblikuje in ustvarja nekaj novega,
nekaj lepega. In v odnosu oseba zori, kakor kalcek, ki je zakopan v zemlji in
pride na plan ob svezi dezevnici, ko ga poboza soncni zarek in ko po
koreninicah crpa minerale in rudnine iz prsti. Vstop v dan je bil torej, kakor dobro
pripravljena liturgija, ne prehitra in ne prepocasi. Toliko, da se dotakne srca
in ustvari vzajemen odnos. Jaz sem in ti si, zavemo se drug drugega. Zacne se
sodelovanje, dajanje prostora drugemu, vztrajanje v prepricanju, usklajevanje,
potrpezljivost, smeh, jok. Koliko nesteto odtenkov razpolozenj se menjava,
medtem, ko se menjavajo plenice, sedi na kahlici, lista po slikanici, rise
delfincke in konje, pelje na spehod Ruby in Beauty, ko se pecejo palacinke in
pobira jajca iz kokosnjaka, …
 |
| Z dedijem. |
In ko sem zvecer zaprla oci, da
bi s tem prepricala najmlajso, da je vendarle cas, da se pridruzi sanjskemu
mostvu sem ze najmanj petnajstic slisala naj se enkrat zavrtim tisto “moj crni
konj, ne rabi uzde …, cez drn in strn me varno vodi, … ran – ran - rani, san,
san, san, sani, kako drvi” In, ko jo je slisala sedemnajstic je njena glavica
klonila na moja ramena, telo se je z vso tezo sprostilo, roke pa so sprosceno
poplesavale za mojim hrbtom. Tako mi je otrok povedal, da ni se cas za spanje,
ampak je cas za zorenje. Kakor se je to malo bitje prepustilo mojemu narocju,
tako Gospod v svoje dlani vzame nasa zivljenja, ki so kakor semena in jih
velikodusno poseje na polje. Da bi obrodile sad, ki nikoli ne mine.
 |
| Kmecka opravila ... |
 |
| Odkrivamo ... | |
| | | | | | |
|
|
|
|
|
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar