četrtek, 31. oktober 2013

Tilkin rozni venec






Nekoc je zivela preprosta gospa, Tilka ji je bilo ime. Prezivljala se je s prodajo zelenjave, solate, cebule in drugih darov narave. Nekega dne se je odpravila prodajati pridelke v sosednjo vas in pri zadnjem kupcu na njegovem dvoriscu izgubila svoj rozni venec. 

Po enem tednu se je gospa Tilka ponovno vrnila k istemu gospodu. Le ta jo je brz nagovoril: » Ali ste izgubila svojega Boga?« Ona je ponizno odgovorila: »Nikakor, jaz svojega Boga nikoli ne izgubim.« Gospod ji je takoj pokazal rozni venec in ji dejal: »Ni to vas Bog?«. Takoj ji je predlagal: »Zakaj ne zamenjate te vrvice s Svetim pismom?« Odgovorila mu je: »Svetega pisma ne znam brati, z roznim vencem pa lahko premisljujem vso Bozjo besedo in jo ohranjam v srcu«. Zacudeni gospod jo je prosil, naj mu pove kako lahko z roznim vencem premisljuje Bozjo besedo. 

Gospa Tilka je vzela rozni venec in dejala: »Ko pogledam kriz se spomnim, da je Bozji sin prelil vso svojo kri in bil pribit na kriz, da je odresil vse clovestvo. Prva velika kroglica me spominja, da je samo en Bog vsemogocni. Naslednji tri male kroglice me spominjajo na tri osebe Svete Trojice: na Oceta, Sina in Svetega Duha. Pred desetimi kroglicami je ponovno ena, ki me spominja na molitev, ki nas jo je naucil sam Jezus Kristus.

Vsak del roznega venca ima pet skrivnosti, ki me spominjajo na pet Jezusovih ran. Vsaka skrivnost pa ima deset Zdravamarij, ki me spominjajo na deset zapovedi, ki jih je Bog dal izpisati Mojzesu. Rozni venec ima 20 skrivnosti, ki so: 5 veselih, 5 svetlih, 5 zalostnih in 5 castitljivih.

Zjutraj, ko vstanem in zacnem svoja dnevna opravila molim veseli del in se spominjam ponizne dekle Marije iz Nazareta. Opoldne, se med delom in utrujenostjo dneva zadrzujem v molitvi svetlega dela in premisljujem kako je Jezus delal in se soocal s tezavami v javnem zivljenju. Popoldan, da lahko sprejmem tezave in bolecine minevajocega dne molim zalostni del roznega venca, tako skupaj z Jezusom hodim pot na Kalvarijo. Ko pride vecer in je boj dneva dobojevan, molim castitljivi del. Spominja me na Jezusa, ki je premagal smrt, da bi dal zivljenje vsemu clovestvu. 

Preseneceni gospod je zaprosil gospo Tilko, naj ga nauci moliti rozni venec. 

(prirejeno iz brazilske legende)

nedelja, 27. oktober 2013

Hisa, ki sprejme

Dvomesecni Lorenzo


Nadaljujem pisanje o domu. Sobotno popoldne je posveceno prostovoljnemu delu, pastorali, kot recemo v cerkvenih krogih. S sosestrami jo opravljamo na razlicnih krajih. Nekatere sodelujejo v razlicnih skupinah znotraj bliznje zupnije, druge pomagajo deliti obroke v menzi za uboge, spet nekatere sestre iz skupnosti obiskujejo zapornike. Nekatere so povezane s svojimi sonarodnjaki in jim nudijo duhovno oskrbo v njihovem jeziku. 

Sama skupaj se z dvema sosestrama obiskujem t. i. »casa di accoglienza«, v neposrednem slovenskem prevodu je to hisa, ki sprejema, poenostavljeno pa bi ji dejali zavetisce. Hiso upravlja jezuitski center za migante (JRS) in je del vecje strukture Centra Astalli. V centru so tri enote. Hisa za mladoletnike, ki so v Italijo pribezali sami, hisa za mamice z dojencki in hisa za druzine. 
Poslane smo v hiso z druzinami. Popoldneve prezivimo z otroci, katerim pomagamo preprosto pri ucenju, pri izdelavi nalog ali z instrukcijami. V soboto smo bile tretjic zapored in zgodilo se je, da so nas otroci cakali sedec na stopnicah. Oni so bili tisti, ki so nas sprejeli, komaj so cakali, da pridemo. Ja, hisa, ki sprejema, hisa, ki caka, ki upa, ki je polna zivljenja. Druzine so stevilcne, otroci se neverjetno hitro uce italijanskega jezika. Veliko veselje mi je bilo pestovati malega Lorenza, dvomesecnega korenjaka, ki je osrecil starsa ter svoje brate in sestre. 

Ce sem dan pred tem premisljevala o druzinah, ki so svoje zivljenje koncale na dnu morja, sem danes z upanjem zrla novo zivljenje dojencka, ki zacenja svojo pot. Sicer v tuji dezeli, tuji kulturi, toda sprejet, preko institucij, preko prostovoljcev, preko ljudi dobre volje, ki cenijo zivljenje. Zivljenje belega, crnega, mladega, starega ali tistih, ki imajo drugacnega Boga. 

Ko sva z Yousifom delala nalogo iz italijanskega jezika, je bila v zvezku slikica redovnice. Najprej me je to presenetilo, kajti ne verjamem, da se med slovenskimi solskimi ucbeniki najde kaj podobnega. Decek je preprosto rekel, saj to si ti. Potem je pokazal na rozni venec z Jezusom, na slikici. Iz zepa sem izvlekla rozni venec in mu ga pokazala. In on je z iskrenimi ocmi dejal: »rada ga imas«. Ne vem ali je Yousif kristjan, vsekakor pa ga imam rada. Kot je dejal Don Bosko, dovolj je, da ste mladi in vas imam rad. 

s. Agata ima res dobre uciteljske metode.
Italijanski ucbenik za slovnico.
Dovolj je, da ste mladi, pa vas imam rad. DB
 
Nogomet je res "svetovni jezik" za sporazumevanje.

sobota, 26. oktober 2013

Dom



Beseda, izkusnja, prostor, notranjost, odnosi, morda le zunanji izgled? Kaj mi pomeni dom? Nasa redovna druzba se pripravlja na vrhovni obcni zbor, ki sledi vsakih sest let. Tokratni nosi naslov “biti danes z mladimi dom ki, oznanja evangelij”.

V tednu, ki je za mano, me je na nek nacin spremljala prav beseda dom. V petek zvecer, v cerkvi sv. Marcela v Rimu sem sodelovala na molitvi za vse zrtve Lampeduse. V zacetku oktobra je bilo, ko se je zgodila velika tragedija, takrat je utonilo preko 400 migrantov. Tudi pred tem so bile stevilne zrtve in kako zalostno, da se zgodba nadaljuje, le nekaj tednov kasneje spet mnozicna utopitev. Iz afriske obale do Lampeduse je 4000 km, to je razdalja ki mnoge loci do obljubljene dezele.

Glavnina zrtev prihaja iz Somalije, bezali so pred posledicami vojne, druga skupina zrtev pa je bila iz Eritreje, tam so bili zrtve politicnega in drugega nasilja. Vsaka zrtev ima svoje ime in priimek, ima obraz, ima svojo druzino, svojo zgodbo, vsak od njih je imel svoje sanje. Njihove sanje so bile, da bi usli smrti in nasilju ter nasli zivljenje, nasli dom, zatocisce, mir. Nasli pa so smrt v globinah morja. Mozje, zene, nosecnice, med njimi tudi otroci. Molili smo za mir in za zivljenje. Da bi iz smrti presli v vecno zivljenje, tam, kjer ni joka, kjer ni vojne in strahu, tam, kjer je vecni mir in tam, kjer je v nebesih dom pripravljen za vsakega, brez izjem.

Ta tragedija ne sme postati le zastareli clanek v casopisni kroniki. Evropa se zacenja zapirati, graditi varni obroc, da nihce ne bi prisel in odvzel tega, kar smo stoletja ustvarjali. Bojimo se za delovna mesta, strah nas je drugacnosti,… Pred casom mi je znanec dejal, da tisti ubogi, ki prihajajo iz t. i. tretjega sveta prihajajo le po tisto, kar jim je bilo nekaj stoletij nazaj odvzeto. Evropa je s svojimi kolonijami v Ameriki, Afriki in drugod dobro poskrbela za svojo celino in danes, ko se dogaja obratni val jo je strah. To kar danes imamo, je morda prav zato, ker smo prisli prvi do mize in smo si lahko postregli, tistim, ki so prisli za nami pa so ostale zgolj drobtinice.

Torej dom. So vrata mojega doma odprta, kdo vse je dobrodosel? Kdo najde prostor v mojem srcu? Kaj ponujam, s cim postrezem, kdo je del mojega omizja? Pri nas HMP, imajo mladi gotovo rezervirano mesto, se posebaj tisti, z manj moznostmi. Molim, da bi v nasih skupnostih vedno nasli polno postrezbo in se ne bi zadovoljili le z drobtinami. Pomagajte nam, da bomo postale res tisti dom, ki nudi izobilje, za vse. Dom, kjer biva Gospod in ga pri nasem omizju vedno lahko srecate.

Cerkev sv. Marcela
V zbrani molitvi




















Zbrani iz vseh narodov, za vse narode.

Bodimo jim blizu.

nedelja, 20. oktober 2013

Misijonarji iz roda v rod...





Njen obraz je lep, umirjen, kostanjeve polti, lepe crne oci dobrohotno objemajo vse kar vidijo. Takoj prepoznam, da sodi na Indijski polotok, toda, ko jo vprasam za ime, se v meni porodi kancek dvoma. Ninet De Costa je njeno ime. Priimek zveni portugalsko, ko mi razodene, da je iz juznega Sudana pa mi odpove vsa geografija.

Ampak pocasi. S. Ninet je potomka portugalskih naseljencev, ki so nekaj stoletij nazaj resda osvajali tudi Indijo. Njena sirsa druzina se danes govori portugalsko, medtem, ko ona sama poleg anglescine obvlada tudi hindi. V Kalkuti je bila dolga leta odgovorna za formacijo aspirantk in novink ter ravnateljica kolidza. Ko je praznovala srebrni jubilej – 25. letnico zaobljub je ob tem izrekla prosnjo za odhod v misijone. Takrat je stela svojih 50 let. Uwau, ostanem brez besed, obcudujem in si recem kako dobro bi bilo izmenjati se kako besedo vec.

V soboto, ko naju sreca pripelje skupaj na poti proti Centru Padre Arrupe me popelje na svoje zivljenske poti. Lepe, strme, prepletene z razlicnimi kulturami, osebami. S. Ninet je tako sest let nazaj prav tu v Generalni hisi prejela misijonsko poslanstvo iz ust takrtne vrhovne matere s. Antonie Colombo. Bog jo je cakal v juznem Sudanu, ki danes z Etiopijo tvori inspektorijo AES (Afrika Etiopia Sudan). Njeno poslanstvo pa je prav posebno. Ne zivi v skupnosti s sestrami HMP, ampak v interkongregacionalni skupnosti. Kaj pa je to? Tamkajsnji skof je ze dolgo prosil za navzocnost posvecenih oseb. Tako se je vec redovnih skupnosti odlocilo podpreti to njegovo prosnjo in so ustanovili mesano redovno skupnost. Posvecene osebe, tako zenske, kot moski iz razlicnih karizem sestavljajo skupnost, ki danes v juznem Sudanu pomaga pri evangelizaciji, vzgoji, nudi zdravstveno oskrbo, dela z migranti. S. Ninet je ravnateljica gimnazije in odgovorna za formacijo lokalnih uciteljev.

Bozja previdnost je res neizmerna. Ko jo vprasam, kako je prepoznala svojo misijonsko poklicanost, me caka novo presenecenje. To presenecenje se imenuje s. Terezija Medvesek. S. Ninet me sooci z likom slovenske misijonarke HMP, ki je delovala v Kalkuti. Pravi, da je bila to zena globoke duhovnosti, imela je nadvse rada predstojnice, zaljubljena je bila v ustanovitelje: Don Boska in Marijo Dominiko Mazzarello. Bila je scela v misijonu; poleg obicajne italijanscine in anglescine je govorila se jezik hindi in khasi. Zelo je imela rada ljudi in bila ves cas med njimi. Rozni venec je imela vedno v rokah. Znala je vse jemati s kanckom humorja in veliko vedrine, kolikorat je znala vse nas od srca nasmejati. Velikokrat je bila tudi v zivljenjski nevarnosti, nekoc je pripovedovala, ko so sli po vaseh od hise do hise, jim je pot prekrizal lev, ostale so na mestu in le tiho molile rozni venec. Zival je nato pocasi odsla. Cez vse to in druge tezke trenutke zivljenja se je znala s. Terezija vedno pohecati. Bila je misijonarka s srcem za nas. S. Terezija je bila vec let predstojnica skupnosti, zame je bila popoln odtis nasih ustanoviteljev. Veckrat je dejala, kaj pocnete v hisi, pojdite ven, vedno bodite med dekleti na igriscu, pojdite med ljudi, potrebujejo vas. Bila je zelo priljubljena tako med ljudmi, kakor med sestrami. Nikoli nisem slisala kake kritike ceznjo, nekaj je bilo na njej, da nas je privlacilo.

Prve misijonarke so, ko je ladja zavila v pristanisce s palube odvrgle potne liste v morje. S tem so zelele docela izraziti pripadnost narodu in radiakalno ter za vedno ostati med njimi. Ko sem gledala njo in druge misijonarke ob njej sem jasno zacutila veliko hvaleznost za vse, kar so storile za moj narod, ob tem se je porodila velika zelja, da bi tudi sama storila nekaj podobnega za kak drug narod. Tako je v meni ob njenem zgledu in zgledu drugih predanih misijonark gotovo zrastel misijonski poklic, doda s. Ninet. Danes zelim s. Terezijo Medvesek v mojem poslanstvu posnemati prav v ljubecem odnosu do soljudi, v globokem duhovnem zivljenju in v razpolozljivosti trpecemu ljudstvu juznega Sudana.

Tako me je Gospod na misijonsko nedeljo zelel presenetiti. Koliko takih misijonarjev je po svetu danes. Koliko jih dela, brez odvecnega hrupa in prinasajo zivljenje, kakor je rekel papez Francisek. Misijonarji v skritosti, vendar popolnoma predani, podarjeni, darovani. Lepo in blagoslovljeno misijonsko nedeljo!