nedelja, 22. februar 2015

Prišel sem, da služim

V četrtek smo imeli v šoli z vsemi razredi kratko duhovno pripravo na Postni čas. Zame je bila to taka inauguralna dejavnost, ko sem lahko pobližje začutila utrip in pripravljenost celotnega učiteljskega zbora, kakor razpoložljivost samih gojencev. Uaw. To bi privoščila vsakemu mojemu kolegu iz Slovenije. Doživeti kako diha salezijanska šola, ki je zavezana pastoralnemu pristopu: “daj mi duše drugo vzemi”. Za to pripravo so se učitelji s srcem odpovedali uri matematike ali fizike, portugalskega jezika ali pač tistega, kar jim je zapovedoval urnik. Kar navaditi se bom morala, da je tukajsnja šola pač zelo drugačna od tiste, ki sem jo sama obiskovala pred tridesetimi leti. Ampak, kaj ko je proces miselnosti, spomina, občutkov, navad, bistveno počasnejsi in močnejsi od tega, da le zamenjaš celino in se po dvanajstih urah leta znajdeš v popolnoma drugi resničnost.




Postni čas v Brazliji močno zaznamuje “Campanha da fraternidade”, ki se vsako leto globlje loti ene od socialnih problematik. Letos razglabljamo o odnosu med Cerkvijo do države in njenih institucij. Cerkev predstavlja svoja stališča do velikih socialnih problemov te megadržave: revščine, neenakosti, korupcije, lakote, nasilja, neizobraženosti... in spodbuja, da se verniki aktivno vključimo tudi v politično življenje, saj je to  poleg molitve in dobrodelnosti tista pot, ki lahko pripelje do spremembe. Na plakatu za Kampanijo je prikazan papež Frančišek, ki se sklanja ko umivan noge zaporniku. Prav on nam daje zgled z Jezusovo gesto in vabi, da Cerkev postane skupnost tistih, ki služimo in se sklanjamo k najbolj ubogim.


Zame sta torej jasni in izzivalni ti dve drži tekom Postnega časa. Poslušanje in služenje. Ko poslušam človeka, situacijo, sosestro, učenca in ga razumem, mu znam tudi prav pomagati, svetovati, mu služiti. In ti, si izbral svojo postno prakso? Lahko se postim in izvajam neko prakso, disciplino, vajo v pozitivno smer: npr. več branja Bože besede, večkrat se zahvalim, več časa posvetim pogovoru v družini ali v negativno, torej: manj brskanja po internetu, manj sladkarij, manj kritiziranja.  



Kaj pa nam predlaga papež Francisek za teh 40 milostnih dni? Ste že videli njegov seznam?

  1. Nasmehni se, kristjan je vedno vesel!
  2. Zahvali se (četudi se ti ni potrebno).
  3. Spomni se tistih, ki jih imaš rad.
  4. Pozdravi z navdušenjem tiste osebe, s katerimi se srečuješ vsak dan.
  5. Poslušati situacijo drugega, brez predsodkov, z ljubeznijo.
  6. Ustavi se, ko nekdo potrebuje tvojo pomoč.
  7. Spodbudi tistega, ki je brevoljen.
  8. Veseli se za sposobnosti in uspehe drugih.
  9. Zberi stvari, ki jih ne potrebuješ in jih podari tistemu, ki jih potrebuje.
  10. Pomagaj, v kolikor je možno, da se bo lahko drug odpočil.
  11. Opozori z ljubeznijo, in ne popusti zaradi strahu.
  12. Bodi pozoren z malimi stvarmi s tistimi, ki so blizu tebi.
  13. Počisti stvari, ki jih uporabljaš in skrbi za red v hiši.
  14. Pomagaj drugim v premagovanju težav.
  15. Pokliči starše, govori več z njimi.

torek, 17. februar 2015

Don Bosko na Sambodromu

Dan, ali bolje rečeno noč pred pepelnico sem preživela na Sambodromu v São Paulu. Kaj je sambodrom? Je dolga ravna pista, kakih 500 ali več metrov, na levi in desni pa se v višino pnejo tribune. Hkrati je to prizorišče, kjer se odvijajo nastopi različnih šol sambe, posebaj je zato privlačen prav pustni teden. Najprej sem bila tradicionalno skeptična, priznam s kar precejšnim predsodkom o brazilskem karnevalu, na koncu pa sem o njem dobila novo podobo, malo bolj realno. Še enkrat sem vstopila v šolo: “ne sodi, preden se sam ne prepričaš”. Danes vem, da se brazilskemu karnevalu dela krivica, če ga zožimo na nastope napol golih deklet ali na hrupne ritme brazilske sambe. To sploh ni res, njegovo tradicijo lahko primerjam s slovenskimi folklornimi plesi, umetelnostjo narodnih noš in temu pridam še izvirnost potujočega gledališča.

Vstopna scena s prikazom Janezovih sanj pri devetih letih. 

Priznam na Sambodrom me je pripejal Don Bosko. Danes je bil zadnji dan, ko so se predstavljale pravzaprav bolj amaterske – ljubiteljske skupine. Zato so bile tribune bolj prazne, vstopnice brezplačne, povrhu pa je vseskozi padal tako željeni dež. Med njimi je bila tudi Don Boskova šola sambe iz Itaquere. Njen voditelj je salezijanski misijonar iz Španije Don Rosalvino, ki je hkrati tudi ravnatelj velikega socilanega centra v Itaqueri, na periferiji São Paula. Skupaj s salezijanci pri animaciji centra in župnije sodelujejo tudi sestre HMP. V sam nastop na karnevalu je bila praktično vključena celotna župnijska skupnost, salezijanci, sestre, novinke in kandidatinje, mladi iz socialnega centra, da bi omogočili res veličastno predstavitev pa smo se v sprevod vključili tudi člani Salezijanske družine iz celotne province São Paula. Sprevod po Sambodromu je trajal 45 minut in je vključeval blizu tisoč nastopajočih. Na vrsto smo prišli šele ob 4.30 jutranji uri.

Prva premikajoca scena: Marija Pomocnica 

In tema? Seveda dvestoletnica Don Boskovega rojstva. “Don Bosko: 200 let ljubezni do bližnjega ... darilo za svet”. Postavitev je zahtevala veliko ur priprav. Najprej napisati glasbo in besedilo, sestaviti koreografijo, sešiti kostume in pripraviti scensko postavitev tako imenovanih blokov, sevede pa tudi izdelati premikajoče se kulise. Izziv, predvsem pa odlična možnost evangelizacije mladih in spodbujanje njihovega protagonizma.


Vstopamo v Postni čas, v petek bomo po naših skupnostih molili Križev pot. Vsako jutro ob 5.30 uri in zvečer ob 19. uri. Ne v cerkvi, na ulicah, med hišami, med ljudmi. Cerkev, ki gre ven, ki želi biti med ljudmi in jim služiti.


Don Boskove sanje o tehtnici


Don Bosko je vzgajal preko igre in športa. 


Don Bosko rokohitrec in zabavljač. 

Don Bosko se v mladih letih preživlja, tako da dela kot krojač. 

Don Bosko je vajenec tudi pri čevljarju.


Don Bosko duhovnik in vzgojni preventivni sistem: vera, razum, dobrotljivost. 

Vse je naredila ona - Marija Pomočnica. 

Kaj bi bil oratorij brez glasbe?

Janez Bosko kot rokohitrec. 

To je zadnje premično vozilo na čast salezijancu, don Rosalvinu.

S skupino učiteljic iz Coligio Do Carmo. 



nedelja, 15. februar 2015

Vrata so vedno odprta

Včeraj smo v prtljažnik avtomobila naložile precej paketov z osnovnimi hranili. Nazadnje smo dodale še polno škatlo manga, ki sem ga zjutraj pobrala pod drevesi. Pot do “Fazena da esperança” ni bila dolga. Od naše skupnosti do tja nas loči dobrih 15 minut. Avto je malo premetavalo po vijugasti cesti, toda lepota zelenja, prostrani pašniki in mogočna drevesa so odtehtala kak poskok več.



Zapeljale smo skozi širok vhod, vrata so bila odprta, kot bi nas pričakovali. Fantje so nas prijazno pozdravili in sprejeli. Fazenda da Esperança ali tako imenovana Skupnost Upanja je komuna za zdravljenje zasvojenosti od drog in drugih odvisnosti. Ustanovil jo je nemški frančiskan fr. Hans in deluje ne le v Braziliji, temveč tudi v Evropi, Afriki, na Filipinih in v drugih LA državah. Posebnost te skupnosti, kamor smo bile namenjene je ta, da ima v svoji sredi kontemplativni samostan sester Klaris. Namenjene smo bile k njim. Na sestrski obisk, izročile smo jim pomoč in preživele del popoldneva v molitvi in pogovoru. V letu namenjenemu vsem oblikam Posvečenega življenja me taka druženja krepijo v poslanstvu in odpirajo za občudovanje neštetih oblik konkretne ljubezni, ki jih lahko živi človeška oseba.


Tukajšne klarise z molitvijo pomagajo pri osvobajanju zasvojenosti. Osebno poznajo zgodbe teh fantov in deklet. Dve izmed sester pa sta izbrani, da se z njimi tudi osebno srečajo in jih spremljata. Ko izgleda, da ni ničesar več, kar bi lahko pomagalo mnogi ležejo pod križv kapeli in se v joku, krikih in agoniji zatečejo k Gospodu. To je točka nič in to je hkrati točka od koder se začne vstajenje. To je Skupnost Upanja.


Ko smo se vračale domov smo našle vrata enako odprta. Nihče jih pravzaprav ne zapira. Vsak, ki želi vstopiti v skupnost, to naredi prostovoljno in prav tako lahko prostovoljno odide. Tako kakor gobavec iz današnjega Evangelija, ki na kolenih prosi Gospoda, da ga ozdravi. Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: “Hočem, bodi Očiščen.”


Pred jutranjo Evharistijo se je prizor ponovil, pod težkim lesenim križem je klečala sključena žena. Dotikala se je Jezusovega stopala. Opazila sem, da je iz njega pošla že vsa barva. Dotik, srečanje, ki daje upanje, ki daje življenje. Vrata so odprta tudi zate!



nedelja, 1. februar 2015

Beseda s težo, beseda na srce

Od petka sem v novi skupnosti, uradno v prvi skupnosti, kjer začenjam z misijonskim delom. Colégio do Carmo, v kraju Guaratinguetá. Predobdobje je bilo namenjeno učenju besede, portugalskega jezika torej, sedaj sledi več dejavnosti, javnega delovanja, torej. Obdobje, ko se beseda preveša v dejanje torej. Zame ima to močno simboliko. Človeka namreč močno zaznamuje beseda, lahko ga navduši, spodbudi, pohvali, ali pa ga potlači, rani, razvrednoti. Kakšna je moja beseda?

Moč besede, foto: splet

Iz lastne izkušnje vem, da me je najbolj vznemirila beseda tistega, ki za seboj ni imela podpore v dejanju, ki ni bila preizkušena v življenju, ki torej ni bila učlovečena. Ta beseda je bila votla in dvolična. Eno delajo, drugo govorijo, tako so opisovali farizeje. Ko stojim na pragu svojega misijonskega polja, prosim za milost, da bi zmogla predlagati otrokom, mladim, sodelavcem tisto, kar sem sama (pre)izkusila, pretrpela ali osvojila. S tem bo moja beseda imela težo, dosegla bo srce in za to besedo bo stala življenjska avtoriteta.


In ta kombinacija je zelo moteča prav za tistega, ki se upira Bogu ali, ki se dela kakor on, za Zmaja. Kako osvobajajoče je živeti, kadar so naše besede prelite v dejanja, takrat v našem srcu ni niti sence nemira. Če pa pride, imamo vedno možnost, da v spovedi izlijemo vse slabosti v naročje Boga, ki nas vedno ljubi. Še danes slišim besede moje mame in očeta, ki sta mi vedno zelo preprosto dejala: “pazi kako se boš obnašala”. S tem sta mi povedala, da dejanje govori o tem, kar v notranjosti rojevajo besede. Delati je vedno težje, kakor govoriti! Don Bosko je mladim pogosto naročal: “Samo pogum in vedno znova pogum! Nikoli se ne smemo utruditi delati dobro, ker je Bog z nami”.

Don Boskova beseda je imela za seboj avtoriteto življenja! foto: Do Carmo

“Gospod, moj Gospod”! To so tri besede, ki mi jih je ob prihodu izgovorila moja hišna predstojnica s. Rosalba, ko me je sprejela v skupnost. Ko je se v Rimu še opravljala službo predstojnice vizitatorice je med drugim obiskala tudi našo slovensko - hrvaško provinco. Pravi, da je bil zanjo jezik tako eksotičen, da se je raje oklepala italijanščine, zapomnila pa si je le en stavek: “Gospod, moj Gospod”! Stavek izhaja iz molitev psalmov. In njena beseda dobrodošlice je delovala, vstopila v moje srce in tukaj prebivala. Beseda, ki je poljubila moje srce in ga z avtoriteto osvojila.