Beseda s težo, beseda na srce

Od petka sem v novi skupnosti, uradno v prvi skupnosti, kjer začenjam z misijonskim delom. Colégio do Carmo, v kraju Guaratinguetá. Predobdobje je bilo namenjeno učenju besede, portugalskega jezika torej, sedaj sledi več dejavnosti, javnega delovanja, torej. Obdobje, ko se beseda preveša v dejanje torej. Zame ima to močno simboliko. Človeka namreč močno zaznamuje beseda, lahko ga navduši, spodbudi, pohvali, ali pa ga potlači, rani, razvrednoti. Kakšna je moja beseda?

Moč besede, foto: splet

Iz lastne izkušnje vem, da me je najbolj vznemirila beseda tistega, ki za seboj ni imela podpore v dejanju, ki ni bila preizkušena v življenju, ki torej ni bila učlovečena. Ta beseda je bila votla in dvolična. Eno delajo, drugo govorijo, tako so opisovali farizeje. Ko stojim na pragu svojega misijonskega polja, prosim za milost, da bi zmogla predlagati otrokom, mladim, sodelavcem tisto, kar sem sama (pre)izkusila, pretrpela ali osvojila. S tem bo moja beseda imela težo, dosegla bo srce in za to besedo bo stala življenjska avtoriteta.

In ta kombinacija je zelo moteča prav za tistega, ki se upira Bogu ali, ki se dela kakor on, za Zmaja. Kako osvobajajoče je živeti, kadar so naše besede prelite v dejanja, takrat v našem srcu ni niti sence nemira. Če pa pride, imamo vedno možnost, da v spovedi izlijemo vse slabosti v naročje Boga, ki nas vedno ljubi. Še danes slišim besede moje mame in očeta, ki sta mi vedno zelo preprosto dejala: “pazi kako se boš obnašala”. S tem sta mi povedala, da dejanje govori o tem, kar v notranjosti rojevajo besede. Delati je vedno težje, kakor govoriti! Don Bosko je mladim pogosto naročal: “Samo pogum in vedno znova pogum! Nikoli se ne smemo utruditi delati dobro, ker je Bog z nami”.

Don Boskova beseda je imela za seboj avtoriteto življenja! foto: Do Carmo

“Gospod, moj Gospod”! To so tri besede, ki mi jih je ob prihodu izgovorila moja hišna predstojnica s. Rosalba, ko me je sprejela v skupnost. Ko je se v Rimu še opravljala službo predstojnice vizitatorice je med drugim obiskala tudi našo slovensko - hrvaško provinco. Pravi, da je bil zanjo jezik tako eksotičen, da se je raje oklepala italijanščine, zapomnila pa si je le en stavek: “Gospod, moj Gospod”! Stavek izhaja iz molitev psalmov. In njena beseda dobrodošlice je delovala, vstopila v moje srce in tukaj prebivala. Beseda, ki je poljubila moje srce in ga z avtoriteto osvojila.