nedelja, 15. februar 2015

Vrata so vedno odprta

Včeraj smo v prtljažnik avtomobila naložile precej paketov z osnovnimi hranili. Nazadnje smo dodale še polno škatlo manga, ki sem ga zjutraj pobrala pod drevesi. Pot do “Fazena da esperança” ni bila dolga. Od naše skupnosti do tja nas loči dobrih 15 minut. Avto je malo premetavalo po vijugasti cesti, toda lepota zelenja, prostrani pašniki in mogočna drevesa so odtehtala kak poskok več.



Zapeljale smo skozi širok vhod, vrata so bila odprta, kot bi nas pričakovali. Fantje so nas prijazno pozdravili in sprejeli. Fazenda da Esperança ali tako imenovana Skupnost Upanja je komuna za zdravljenje zasvojenosti od drog in drugih odvisnosti. Ustanovil jo je nemški frančiskan fr. Hans in deluje ne le v Braziliji, temveč tudi v Evropi, Afriki, na Filipinih in v drugih LA državah. Posebnost te skupnosti, kamor smo bile namenjene je ta, da ima v svoji sredi kontemplativni samostan sester Klaris. Namenjene smo bile k njim. Na sestrski obisk, izročile smo jim pomoč in preživele del popoldneva v molitvi in pogovoru. V letu namenjenemu vsem oblikam Posvečenega življenja me taka druženja krepijo v poslanstvu in odpirajo za občudovanje neštetih oblik konkretne ljubezni, ki jih lahko živi človeška oseba.


Tukajšne klarise z molitvijo pomagajo pri osvobajanju zasvojenosti. Osebno poznajo zgodbe teh fantov in deklet. Dve izmed sester pa sta izbrani, da se z njimi tudi osebno srečajo in jih spremljata. Ko izgleda, da ni ničesar več, kar bi lahko pomagalo mnogi ležejo pod križv kapeli in se v joku, krikih in agoniji zatečejo k Gospodu. To je točka nič in to je hkrati točka od koder se začne vstajenje. To je Skupnost Upanja.


Ko smo se vračale domov smo našle vrata enako odprta. Nihče jih pravzaprav ne zapira. Vsak, ki želi vstopiti v skupnost, to naredi prostovoljno in prav tako lahko prostovoljno odide. Tako kakor gobavec iz današnjega Evangelija, ki na kolenih prosi Gospoda, da ga ozdravi. Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: “Hočem, bodi Očiščen.”


Pred jutranjo Evharistijo se je prizor ponovil, pod težkim lesenim križem je klečala sključena žena. Dotikala se je Jezusovega stopala. Opazila sem, da je iz njega pošla že vsa barva. Dotik, srečanje, ki daje upanje, ki daje življenje. Vrata so odprta tudi zate!



Ni komentarjev:

Objavite komentar