Včeraj smo v prtljažnik
avtomobila naložile precej paketov z osnovnimi hranili. Nazadnje smo dodale še
polno škatlo manga, ki sem ga zjutraj pobrala pod drevesi. Pot do “Fazena da esperança” ni bila dolga. Od naše skupnosti do tja nas loči dobrih 15 minut. Avto
je malo premetavalo po vijugasti cesti, toda lepota zelenja, prostrani pašniki
in mogočna drevesa so odtehtala kak poskok več.
Zapeljale smo skozi širok vhod,
vrata so bila odprta, kot bi nas pričakovali. Fantje so nas prijazno pozdravili
in sprejeli. Fazenda da Esperança ali tako imenovana Skupnost Upanja je komuna za
zdravljenje zasvojenosti od drog in drugih odvisnosti. Ustanovil jo je nemški
frančiskan fr. Hans in deluje ne
le v Braziliji, temveč tudi v Evropi, Afriki, na Filipinih in v drugih LA državah. Posebnost te skupnosti, kamor smo
bile namenjene je ta, da ima v svoji sredi kontemplativni samostan sester
Klaris. Namenjene smo bile k njim. Na sestrski obisk, izročile smo jim pomoč in
preživele del popoldneva v molitvi in pogovoru. V letu namenjenemu vsem oblikam
Posvečenega življenja me taka druženja krepijo v poslanstvu in odpirajo za občudovanje
neštetih oblik konkretne ljubezni, ki jih lahko živi človeška oseba.
Tukajšne klarise z molitvijo pomagajo
pri osvobajanju zasvojenosti. Osebno poznajo zgodbe teh fantov in deklet. Dve
izmed sester pa sta izbrani, da se z njimi tudi osebno srečajo in jih
spremljata. Ko izgleda, da ni ničesar več, kar bi lahko pomagalo mnogi ležejo
pod križv kapeli in se v joku, krikih in agoniji zatečejo k Gospodu. To je točka nič in to je hkrati točka
od koder se začne vstajenje. To je Skupnost Upanja.
Ko smo se vračale domov smo našle vrata enako odprta. Nihče
jih pravzaprav ne zapira. Vsak, ki želi vstopiti v skupnost, to naredi
prostovoljno in prav tako lahko prostovoljno odide. Tako kakor gobavec iz današnjega
Evangelija, ki na kolenih prosi Gospoda, da ga ozdravi. Jezus se ga usmili,
stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: “Hočem, bodi Očiščen.”
Pred jutranjo Evharistijo se je prizor ponovil, pod težkim
lesenim križem je klečala sključena žena. Dotikala se je Jezusovega stopala. Opazila
sem, da je iz njega pošla že vsa barva. Dotik, srečanje, ki daje upanje, ki
daje življenje. Vrata so odprta tudi zate!
Ni komentarjev:
Objavite komentar