nedelja, 30. marec 2014

Luc in tema



Kakor sobivata luc in tema, tako sobivata tudi dobro in hudo. Med nami sta. Ce si z enim, ne mores biti z drugim in obratno. Tako je dozivljal tudi Oscar Arnulfo Romero, nadskof iz centralnoameriske drzave San Salvador.

23. marca 1980 je v katedrali takole nagovoril drzavno policijo :” v imenu Boga in v imenu ljudstva, ki trpi in katerega krik seze do neba, vas prosim, vas rotim, vam narocam: prenehajte z represijo!” Na odgovor ni dolgo cakal. Ze naslednji dan, ko je v bolnisnicni kapeli Bozje Previdnosti obhajal Evharistijo je njegovo srce prebila krogla. Komaj je spregovoril besede darovanja: “v tem kelihu, vino postane kri, ki je bila cena za nase resenje. Naj nam ta Jezusova zrtev daje pogum, da bomo darovali nase telo in naso kri za pravico in mir nasega ljudstva.” Od tega dne naprej ga ljudje iz San Salvadorja in iz celega sveta imenujejo “Sveti Romero iz Amerike, mucenec za pravicnost in mir”.

Portret nadskofa Romera na steni. Foto: splet.

Romero je bil na strani majhnih, zatiranih, neopaznih. Kakor je bil neopazen in ubog tisti slepec, ki je sedel na tleh in beracil za skodelo riza, za besedo blizine, za dotik prijateljstva. Ko je mimo njega prisel Jezus mu je dal mnogo vec. Dal mu je dar, ki ga od rojstva ni imel. Podaril mu je vid. Slepec je spregledal. Tukaj bi bilo povsem pricakovano, da bi se zacelo veliko praznovanje. Ampak se ni. Tema se je nadaljevala. Noc je postala se bolj temna. Slepi clovek, ki je zagledal luc je bil delezen ljubosumja, zgrazanja, do te mere, da so ga vrgli iz svoje sredine. Noc ne prenese svetlobe. Zlo ne prenese dobrega. Tisti, ki so se imeli za jasnovidne so bili v dolini globoke teme.

K revezu, pa pristopi On, ki ne gleda na zunanjost, ampak vidi v srce. In to je dovolj. Revez pade predenj, ga pocasti. Njegovo srce zdaj ne le zaznava, ampak tudi gleda.  

nedelja, 23. marec 2014

Na postaji



Urini kazalci so ze prekoracili 23. uro. Noge so cutile utrujenost in ko se vse spravimo v kombi nas caka se vsaj stirideset minut poti. Se danes bomo doma. Bil je petkov vecer, neobicajna ura za nas, pa vendar obicajna za mnoge druge. Vracale smo se s krizevega pota. Imel je sedem postaj. Molili smo za zene, ki so zrtve prostitucije. Pot nas je vodila mimo sedmih rimskih cerkva, pred vsako smo se ustavili, prisluhnili besedi Svetega pisma in besedi iz zivljenja zena, ki so dozivele dramo tega suzenjstva. Tudi med nami so bile, molile, nosile svecko in tiho pricevale.

Kriz na krizu. Foto: MTB
Na postaji se je cas ustavil. Kriz, ki smo ga nosili se je postavil pokonci. Vsak ga je lahko videl. Mnozica se je zbrala okoli njega, trenutek tisine, zbranosti in premisljevanja. Postaja. Tudi nase zivljenje je sestavljeno iz postaj. Moje, tvoje, nekatere postaje so si med seboj celo podobne, zivimo jih skupaj. Druge spet ne. Presune me misel, kako se je Jezus zadnji dan na poti proti Kalvariji ustavljal na dolocenih krajih, katerim so potem ljudje dali naziv pot kriza ali Krizev pot. Za hip je vstopil v zivljenje Veronike, k jeruzalemskim zenam, Cireneja so morali kar prisiliti, da se je srecal z Jezusom, vso to pot ga sledi Marija ter toliko anonimnih mimoidocih. Ali se morda prepoznam v kateri od oseb, ki je tam na postajah? Ali sem eden od anonimnezev, vojakov, ali delim socutje ali obtozujem ali pa sem morda tam iz gole radovednosti?  In jaz, ti na kateri postaji stojiva? Na tretji, peti, dvanajsti, devetnajsti, sedemindvajseti, ...? Koliko postaj ima moj Krizev pot? Ali je le moj, ali pa se na postajah srecam z Jezusom? Kako odresilno je, ko na postaje mojega Krizevega pota vstopi Odresenik!


Ko je kombi zapuscal staro rimsko jedro in se napotil proti periferiji, so bile tudi ceste slabse osvetljene. Toda se vedno dovolj, da sem na treh postajah zapored opazila njih. Zene, pred katerimi je bila dolga, delovna noc. Bilo mi je, kakor, da bi se iz navideznega preselila v resnicno. Samarijanke. Vsaka na svoji postaji Krizevega pota. Jezus se je ustavil ob vodnjaku. Cakal jo je tam. Ker je bil zejen. Ker ... ker tudi danes hoce, da vrc pustimo in ga nadomestimo z vodnjakom. Z izvirom Zive vode, ki ga nosimo v svoji notranjosti in se nikdar vec ne zadovoljimo le s pozirkom necesa, kar nas ne odzeja. 


nedelja, 16. marec 2014

Na goro



V cetrtek se je kolona vozil odvila po siroki avtocesti A 1. Smer Napoli. Prva avtocesta na italijanskem skornju, ki povezuje sever z jugom. Kolona vozil je bil pogrebni sprevod. Prvo vozilo je prevazalo mrtvo telo nase s. Paole, ki je v skupnosti Vrhovne hise podarila zadnjih trideset let zivljenja. Kako zivo se spominjam, ko sem kot aspirantka med apostolsko prakso nekaj popoldnevov prezivela v njenem »racunalniskem uradu«. Prav ona je bila tista, ki me je naucila kako se naredi PPT. Mojstrsko je preko sodobne tehnologije ujemala Bozja sporocila.


Hvalezna sem bila, da jo lahko spremljam na njenem zadnjem zemeljskem romanju, ki nas je dejansko vodilo na goro. V njen rojstni kraj, kjer je bilo v strmini dejala bi nad 800 m visinske razlike pripravljena zanjo grobnica. Med potjo proti jugu nam je Stvarnik nizal cudovite podobe, utrnila se mi je misel, da ji Gospod na tej poti dela najlepsi mozni PPT. Obcudovali smo nezne cvetove na mladih drevcih marelic, sirni nasadi so bili obarvani v nezno roza barvo. Prvi cvetovi forzicije so zlatili dolge kilometre poti. Od nekje je pritekla creda konj, na nasprotni strani ceste pa je pastirica gnala v stajo credo ovac.


Pred vzponom se je kolona strnila, kot da bi vedeli, da moramo potovati slozno, da ne bi koga izgubili. Sli smo pocasi, previdno. Cesta je bila ozka in strma. Na nekaterih odsekih pa smo opazili sledove odtrganih skal. Zadnjih nekaj sto metrov smo se odpravili pes. V tisini. Sonce je zgalo. Sledil je obred, pesem, molitev. Ob koncu nas je objelo neopisljivo veselje in hvaleznost. S. Paolo smo pustili na gori. Ostali smo se vrnili v dolino.


Bile smo ozarjene, prepojene s podobami vecne lepote. In z narocilom. Njega poslusati. Njega iskati. Njega najti v vsakem in v vseh stvareh.

nedelja, 09. marec 2014

40 dni in noci



4. novembra 1924 je iz ekvadorskega pragozda s. Marija Troncatti pisala v domaci Corteno Golgi dolgo pismo. Med vrsticami najdemo tele zaupne besede: »kako potrebujem, da kaksna sveta in velikodusna dusa moli zame. Nisem si predstavjala, da je zivljenje uboge misijonarke lahko tako trdo in tezko«. Kako so lahko te besede prisle iz ust bodoce svetnice? Saj vendar vemo, da sreca cloveka ni odvisna od tega ali je nekaj »lahko« ali pa »tezko«. Tisti, ki zeli sluziti Bogu je in bo vedno na preizkusnji, skusnjava mu bo vedno za petami. Ravno skusnjava je v neki meri dokaz, da je clovek zelo blizu Bogu.


"Ljubiti Boga je veliko vec, kot ga le poznati". sv. T. Akvinski

Zato je potrebna nenehna molitev, cujecnost in vztrajnost. Za zacetek 40 dni in noci, potem pa vsak naslednji dan, 41, 42, 50, 97, 1477 in tako dalje. Do konca. Ob koncu pisma s. Marija Trocatti prepricljivo zakljuci: »cutim veliko milost, da mi ne manjka poguma, se vec, priznam, da bolj, ko grem naprej, vec moci imam in za vse zlato na svetu ne bi zamenjala in opustila poti, ki mi je zaupana«. Podobnih pricevanj bi lahko nasli se in se. Med nami. Med tako imenovanimi obicajnimi ljudmi. Osreci nas nekaj, kar ni enostavno, hitro, lahko, poceni. Torej osreci nas to, kar nekaj stane, zahteva, to kar pretrpimo. Kar nas nenazadnje premaga in stori, da izstopimo iz lastnega ugodja, utisamo lastni jaz in damo priloznost tistemu drugemu ali drugacnemu, ki nam je v izziv. Ko se odpovem temu, da sem sam sebi bog in Bogu dopustimo, da prevzame svoje mesto v nasem zivljenju. Dokler se to ne zgodi pac sluzimo bogovom, ki ne zadovoljijo, ki ne odresijo in ki ne osrecijo.

"Jesus, ljubila te bom vedno. Vedno. Vedno" sv. Gemma Galgani

Ko sem pred casom poslusala nekega terapevta, ki je govoril o zasvojenostih je omenil, da se mora odvisnik pred resnim zdravljenjem najprej 40 dni vzdrzati tega od cesar je odvisen. To je prvo, osnovno obdobje, ki da temelj, da se odvisnost lahko kasneje pozdravi. Za nadalje zdravljenje pa je potrebno vsaj se naslednjih 130 dni abstinence. Po tem pa seveda vsak dan znova ostajati zvest. Ziveti zivljenje kristjana ni torej nekaj, kar bom poizkusil danes, jutri morda spet ali se takrat, ko mi ustreza. Zivljenje kristjana je nekaj vec ni le izkusnja, temvec je vztrajanje v preiskusnji, je nadaljevanje vse do Vecnosti. Torej naj bo blagoslovljen letosnji post, letosnja hoja preko puscave do obljubljene dezele. Do obnovljene zaveze z Gospodom, ki te edini lahko izpelje iz suznosti, zasvojenosti, nesrece in te naredi resnicno svobodnega, odresenega in srecnega.

Nadangel Mihael.

Ob odlomku Jezusovih skusnjav v puscavi si odgovoriva na spodnja vprasanja:
-          Si pustim, da me vodi Sveti Duh?
-          Katere so moje skusnjave?
-          V trenutkih skusnjave in preizkusnje izberem Boga ali samega sebe?
-          Zivim, kot, da Bog ne obstaja?
-          Zivim, kot da moja svoboda ne obstaja?
-          Iscem vedno najlazjo pot in resitev?
-  Sem si zadal kaksno vajo, ki bi mi pomagala obnoviti zavezo s Gospodom?

Tekom Postnega casa lahko vadimo tudi »ostajanje« v Bozji besedi. Ponavljamo lahko izreke – citate Svetega pisma ali svetnikov. To so tako imenovane »giaculatorije« ponavljajoci kratki stavki – molitve, ki jih izgovarjamo lahko polglasno ali le v mislih. Ko hodimo, delamo, med voznjo, na avtobusu, ko cakamo pred blagajno, v cakalnici pri zdravniku ... Kaksen predlog: 

»Moj Bog, ljubim Te, Ti si moj edini Gospod.«
»Ostani z nami Gospod«.
»Jezus, vate zaupam!«
»Jezus Kristus, Davidov sin, usmili se mene gresnika!«
»Ti si moj Bog, v tvojih rokah je moje zivljenje.«
»Vse zmorem v Njem, ki mi daje moc.«
»Marija, Mati moja tebi se vsega izrocam.«
»Molimo te Kristus in te hvalimo. Ker si s svojim krizem svet odresil.«

sobota, 08. marec 2014

Blagor ženskam




Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug in rodijo na varnem.

Blagor ženskam,
z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašene zibljejo življenje,
v nežnih trebuhih,
kot tople marelice v poletni zarji.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
in se vračajo v ožganih krilih,
z otročiči v naročju,
s sporočilom o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih ni ostal lačen.


Alenka Rebula