Luc in tema

Kakor sobivata luc in tema, tako sobivata tudi dobro in hudo. Med nami sta. Ce si z enim, ne mores biti z drugim in obratno. Tako je dozivljal tudi Oscar Arnulfo Romero, nadskof iz centralnoameriske drzave San Salvador.

23. marca 1980 je v katedrali takole nagovoril drzavno policijo :” v imenu Boga in v imenu ljudstva, ki trpi in katerega krik seze do neba, vas prosim, vas rotim, vam narocam: prenehajte z represijo!” Na odgovor ni dolgo cakal. Ze naslednji dan, ko je v bolnisnicni kapeli Bozje Previdnosti obhajal Evharistijo je njegovo srce prebila krogla. Komaj je spregovoril besede darovanja: “v tem kelihu, vino postane kri, ki je bila cena za nase resenje. Naj nam ta Jezusova zrtev daje pogum, da bomo darovali nase telo in naso kri za pravico in mir nasega ljudstva.” Od tega dne naprej ga ljudje iz San Salvadorja in iz celega sveta imenujejo “Sveti Romero iz Amerike, mucenec za pravicnost in mir”.

Portret nadskofa Romera na steni. Foto: splet.

Romero je bil na strani majhnih, zatiranih, neopaznih. Kakor je bil neopazen in ubog tisti slepec, ki je sedel na tleh in beracil za skodelo riza, za besedo blizine, za dotik prijateljstva. Ko je mimo njega prisel Jezus mu je dal mnogo vec. Dal mu je dar, ki ga od rojstva ni imel. Podaril mu je vid. Slepec je spregledal. Tukaj bi bilo povsem pricakovano, da bi se zacelo veliko praznovanje. Ampak se ni. Tema se je nadaljevala. Noc je postala se bolj temna. Slepi clovek, ki je zagledal luc je bil delezen ljubosumja, zgrazanja, do te mere, da so ga vrgli iz svoje sredine. Noc ne prenese svetlobe. Zlo ne prenese dobrega. Tisti, ki so se imeli za jasnovidne so bili v dolini globoke teme.

K revezu, pa pristopi On, ki ne gleda na zunanjost, ampak vidi v srce. In to je dovolj. Revez pade predenj, ga pocasti. Njegovo srce zdaj ne le zaznava, ampak tudi gleda.