Na goro

V cetrtek se je kolona vozil odvila po siroki avtocesti A 1. Smer Napoli. Prva avtocesta na italijanskem skornju, ki povezuje sever z jugom. Kolona vozil je bil pogrebni sprevod. Prvo vozilo je prevazalo mrtvo telo nase s. Paole, ki je v skupnosti Vrhovne hise podarila zadnjih trideset let zivljenja. Kako zivo se spominjam, ko sem kot aspirantka med apostolsko prakso nekaj popoldnevov prezivela v njenem »racunalniskem uradu«. Prav ona je bila tista, ki me je naucila kako se naredi PPT. Mojstrsko je preko sodobne tehnologije ujemala Bozja sporocila.

Hvalezna sem bila, da jo lahko spremljam na njenem zadnjem zemeljskem romanju, ki nas je dejansko vodilo na goro. V njen rojstni kraj, kjer je bilo v strmini dejala bi nad 800 m visinske razlike pripravljena zanjo grobnica. Med potjo proti jugu nam je Stvarnik nizal cudovite podobe, utrnila se mi je misel, da ji Gospod na tej poti dela najlepsi mozni PPT. Obcudovali smo nezne cvetove na mladih drevcih marelic, sirni nasadi so bili obarvani v nezno roza barvo. Prvi cvetovi forzicije so zlatili dolge kilometre poti. Od nekje je pritekla creda konj, na nasprotni strani ceste pa je pastirica gnala v stajo credo ovac.

Pred vzponom se je kolona strnila, kot da bi vedeli, da moramo potovati slozno, da ne bi koga izgubili. Sli smo pocasi, previdno. Cesta je bila ozka in strma. Na nekaterih odsekih pa smo opazili sledove odtrganih skal. Zadnjih nekaj sto metrov smo se odpravili pes. V tisini. Sonce je zgalo. Sledil je obred, pesem, molitev. Ob koncu nas je objelo neopisljivo veselje in hvaleznost. S. Paolo smo pustili na gori. Ostali smo se vrnili v dolino.

Bile smo ozarjene, prepojene s podobami vecne lepote. In z narocilom. Njega poslusati. Njega iskati. Njega najti v vsakem in v vseh stvareh.