nedelja, 27. april 2014

Dan 4 papezev



Nedelja Bozjega usmiljena 2014, dan svetnikov, dobrote ter usmiljenja. Rimske ulice okrog mesta Vatikan so bile kot ze tolikokrat v zgodovini Cerkve prica iskrene ljubezni ljudskih mnozic do teh, ki so se s svojim zivljenjem izkazali za svete. In prav ziv spomin, priporocanje vernikov ter molitev med ljudmi je eden od pokazateljev za svetost. V srcih ljudi sta bila papeza Janez XXIII. in Janez Pavel II. posebno mesto. 

Tudi v mojem srcu je se kako ziv spomin na papeza, ki je na svoj rojstni dan poromal v Slovenijo in smo ga prosili: “Oce potrdi nas v veri”. Janez Dobri pa me je nagovoril v svojem Dnevniku ter toplih besedah, ki jih je izrekel iz okna svojega domovanja: “Ko se boste vrnili domov, objemite in pobozajte svoje otroke in jim recite: to je objem, ki vam ga posilja vas papez”. Milost na milost je bila zame ta nedelja, 27. aprila 2014, ko sem smela od blizu slediti temu velicastnemu slavju. 

Po tednu duhovnih vaj smo se v soboto popoldan vrnile domov, le za toliko, da smo nekatere odlozile prtljago in si pripravile nekaj toplega za dolgo nocno bdenje. Mediji so nas obvescali da so ulice preprosto prepljavljene z mnozicami in da je dostop do trga sv. Petra zelo otezkocen. Pa vendar, nas ni nic ustavilo, tudi dezne kaplje ne. Hvaleznost je trkala na duri srca za ta dva velika cloveka svetovne zgodovine, hvaleznost da ju je Bog postavil za krmilo matere Cerkve, hvaleznost za njuno odprtost Svetemu duhu in spremembam casa. Vecerna bdenja so bila v stevilnih rimskih cerkvah, srecala so se stevilna gibanja, dekanije, Poljaki so imeli srecanje na trgu Navona, tudi SMG je imelo molitveno druzabni vecer. Odlocitev, da vecer in del noci prezivim s sosestrami na ulicah v okolici sv. Petra mi je dal uvid v lepoto zive Cerkve. Kako zive mi ostajajo podobe, srecanja in besede, ki smo jih na predvecer izmenjali z ljudmi vsega sveta. “Sestra, moli prosim za mojo dekle Moniko, da bi se vrnila nazaj v Cerkev”, me je ganjen prosil Alphonso iz Spanije. Gospa Maria iz brazilskega Ria, me je povabila, da jo obiscem, ko bom preko Oceana. Skupina skavtov iz Bergama je navduseno prepevala, odeti v spalne vrece jih ni vznemirjalo, ce smo si zaradi izjemne gnece kar preko njih utirali por naprej. Dotaknila se me je podoba ene sestrske skupnosti, ki so se na manjsih stolckih utaborile med mnozico. Pele so, molile in bile med njimi, z njimi, za njih. Kako lepo in privlacno znamenje! Noc je bila se dolga, da smo si jo skrajsale smo nasle miren koticek na Borgo Angelico. Kos kartona, topla odeja, sicer pa mirna in topla noc, v spremstvu pesmi, tihi molitvi roznega venca in pricakovanju velikega jutra.


Vhod na trg sv. Petra se je odprl ob pol sesti uri, ni minilo dolgo, ko je bil poln, poln ljudi iz vsega sveta. Nekaj kvadratnih metrov smo si delili s francozi, poljaki, italjani, cilenci in kongolenci. Na nas sta s fasade bazilike sv. Petra ze zrla nova svetnika. Podoba dobrote in podoba usmiljenja. Pred slavjem smo molili rozni venec Bozjega usmiljenja, vzdusje je bilo zbano, duhovno, velikonocno veselo. Vstopna procesija skofov, kardinalov se je zakljucila z objemom med papezema Franciskom in Benediktom. Mnozica je glasno zaploskala. Podoba sodelovanja, podpore, obcestva je vse nagovorila. Slavje se je zacelo in sicer s petimi litanijami vseh svetnikov in s tremi prosnjami, ki jih je izrekel prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov; Angelo Amato. Ob koncu tretje prosnje je papez Francisek izrekel Obrazec kanonizacije in na trgu so zaplapolale pisane zastave, ljudje so ploskali zbor pa je medtem, ko so k oltarju prinasali relikvije novih svetnikov intoniral Iubilate Deo, cantate Domino.



Slavje se je nadaljevalo, val navdusenja pa je iz trga dosegel tudi zbrane po vsej dolzini Via della Riconciliazione, cez most vse pocez do Trastevera. Sv. Janeza prosita za nas, prosita za nase druzine, za mladino, za Cerkev in njene pastirje, za Moniko, za vse tiste namene, ki so mi jih sepetali prejsnji vecer in se dneve pred tem. Prosita za nase skupnosti, za Vrhovni zbor, za pogum in velikodusnost pri odlocitvah za zakonsko in posveceno zivljenje, prosita za …


Imamo nova priprosnjika, kakor je papez Francisek omenil med pridigo je Janez XXII. zgled v predanosti in odprtosti Svetemu Duhu, Janez Pavel II. pa veliki zagovornik druzin. Obema je zaupal pripravo na blizajoco se sinodo za druzine. Tomazev vzklik vere: “moj Gospod in moj Bog”, naj se po nasih ustnicah spremeni v zahvaljevanje in slavljenje za velike reci, ki jih Gospod uresnicuje.

nedelja, 20. april 2014

Do konca





Vceraj se je nas mestom stemnilo, nebo je zabobnelo, ulila se je nevihta. Kaplje so najprej nezno trkale na okna, kasneje pa vse glasneje. Spremenile so se v toco in zalile naso klet. Imela sem obcutek, da se je iz neba izcimila zadnja kaplja. V italijanscini se rece fino in fondo  - ali do dna. Do zadnje kaplje torej.


Tako je bilo Jezusovo zivljenje. Sel je do konca. V vsaki stvari. In v tem mi je veliki ucitelj, navdih, spodbujevalec in nenazadnje Odresenik. Veliko se imam se za nauciti. Prva priloznost bo ze jutri, ko vstopam v teden duhovnih vaj. Z Njim, z Vstalim. Grem k moji ljubezni. K Ljubezni, ki vedno prezivi. Aleluja!


SOL INVICTUS – NEZMAGANO SONCE:
Kristjani so se zavedali velikega obzorja,
ki jim ga je odkrila vera, zato so Kristusa imenovali resnično
sonce, »katerega žarki dajejo življenje.«
Kdor veruje, vidi; vidi z lučjo, ki razsvetljuje celotno pot, ker prihaja
k nam od vstalega Kristusa, zvezde Danice, ki nikoli ne zaide.
VESELO VELIKO NOC, KER LJUBEZEN VEDNO PREZIVI!

nedelja, 06. april 2014

Prijatelj



Tu pri nas je pomlad ze na siroko odprla svoje duri. Sonce ze toplo in velikodusno sije. Opoldne se cuti celo sopara. Nekaj podobnega je bilo tudi v sredo, ko smo se po predavanjih vracale domov. Ker nas je vec se peljemo z minibusom. Tako soferski sedez prevzame nas hisnik. Tokrat sem sedela nekje na sredini. Po dveh zavojih in enem hitrem zaviranju sem v drobovju in glavi zaznala tisto znacilno slabost.  Stisnila sem zobe, se osredotocila na promet pred menoj, toda nic ni pomagalo. Zelela sem si le vrecke, za vsak slucaj. Za hip sem v njej prepoznala varnost.  Se eno zaviranje in telesna tekocina se je preselila v sumeco vrecko. Prvic, drugic in se nekajkrat. Ozracje je napolnil tisti neprijeten vonj.

Takrat pa mi bliznja roka ponudi robec, vodo in zravilno blizino. Neprijeten vonj ni bil ovira, kakor tudi gledati spacen obraz ne. Predsodek, da bi morda ta trenutek raje clovek opravil sam, brez pric jo tudi ni odvrnil od mene. Kako drugace sem se po opravljenem pocutila. Bolecina ni bila v srediscu, ampak blizina, podpora, socutje. Telo je bilo sibko, toda dusa je okusala zarke vstajenja.


Prebujenje, foto: MAK

Kakor bi me hotel Gospod opozoriti in pripraviti na srecanje z Lazarjem. Jezus in Lazar sta bila ne le prijatelja, ampak dobra prijatelja. In nekje pise; dober prijatelj je zlata vreden, kdor ga je nasel, je nasel zaklad. Torej Lazar je bil ze nekaj dni mrtev,  v grobu, tako, da je telo ze oddajalo tisti poseben vonj. Ampak Jezus se je se vedno obotavljal. Zanj cas ni pomemben, On je njegov gospodar. Zanj je pomembna prisotnost. Ko je naslonil dlan na kaminiti grob se je iz srca razjokal, obcutil vso bolecino in ganjenost. Zlahka bi odmaknil skalo, toda prosi za pomoc vse navzoce. Jezus v delo odresenja vkljucje cloveka samega. Ko Lazar pride iz groba jim ukaze naj mu odvijejo povoje. Lazar hodi, saj vstane in gre ven iz groba. V Evangeliju ne pise, toda verjamem, da ga je Jezus objel, svojega dobrega prijatelja.

Kaj je prijatelj pripravljen storiti za prijatelja? Sposoben je stati ob rani (telesni, duhovni, moralni, dusevni, …), ki zaudarja, ki odvraca, ki izkljucuje, ki zapira v grob. Ob tem pa prijatelj klice ven iz groba – izvablja iz teme kar je zivega, dobrega, zdravega. Prijatelj torej vzgaja; vlece ven – educere v latinscini – in je sposoben, kljub lastnim ranam zdraviti in priklicati v zivljenje. Po Jezusovih ranah smo bili ozdravljeni.

Imate takega prijatelja? Ste vi tak prijatelj?