Dom

Beseda, izkusnja, prostor, notranjost, odnosi, morda le zunanji izgled? Kaj mi pomeni dom? Nasa redovna druzba se pripravlja na vrhovni obcni zbor, ki sledi vsakih sest let. Tokratni nosi naslov “biti danes z mladimi dom ki, oznanja evangelij”.

V tednu, ki je za mano, me je na nek nacin spremljala prav beseda dom. V petek zvecer, v cerkvi sv. Marcela v Rimu sem sodelovala na molitvi za vse zrtve Lampeduse. V zacetku oktobra je bilo, ko se je zgodila velika tragedija, takrat je utonilo preko 400 migrantov. Tudi pred tem so bile stevilne zrtve in kako zalostno, da se zgodba nadaljuje, le nekaj tednov kasneje spet mnozicna utopitev. Iz afriske obale do Lampeduse je 4000 km, to je razdalja ki mnoge loci do obljubljene dezele.

Glavnina zrtev prihaja iz Somalije, bezali so pred posledicami vojne, druga skupina zrtev pa je bila iz Eritreje, tam so bili zrtve politicnega in drugega nasilja. Vsaka zrtev ima svoje ime in priimek, ima obraz, ima svojo druzino, svojo zgodbo, vsak od njih je imel svoje sanje. Njihove sanje so bile, da bi usli smrti in nasilju ter nasli zivljenje, nasli dom, zatocisce, mir. Nasli pa so smrt v globinah morja. Mozje, zene, nosecnice, med njimi tudi otroci. Molili smo za mir in za zivljenje. Da bi iz smrti presli v vecno zivljenje, tam, kjer ni joka, kjer ni vojne in strahu, tam, kjer je vecni mir in tam, kjer je v nebesih dom pripravljen za vsakega, brez izjem.

Ta tragedija ne sme postati le zastareli clanek v casopisni kroniki. Evropa se zacenja zapirati, graditi varni obroc, da nihce ne bi prisel in odvzel tega, kar smo stoletja ustvarjali. Bojimo se za delovna mesta, strah nas je drugacnosti,… Pred casom mi je znanec dejal, da tisti ubogi, ki prihajajo iz t. i. tretjega sveta prihajajo le po tisto, kar jim je bilo nekaj stoletij nazaj odvzeto. Evropa je s svojimi kolonijami v Ameriki, Afriki in drugod dobro poskrbela za svojo celino in danes, ko se dogaja obratni val jo je strah. To kar danes imamo, je morda prav zato, ker smo prisli prvi do mize in smo si lahko postregli, tistim, ki so prisli za nami pa so ostale zgolj drobtinice.

Torej dom. So vrata mojega doma odprta, kdo vse je dobrodosel? Kdo najde prostor v mojem srcu? Kaj ponujam, s cim postrezem, kdo je del mojega omizja? Pri nas HMP, imajo mladi gotovo rezervirano mesto, se posebaj tisti, z manj moznostmi. Molim, da bi v nasih skupnostih vedno nasli polno postrezbo in se ne bi zadovoljili le z drobtinami. Pomagajte nam, da bomo postale res tisti dom, ki nudi izobilje, za vse. Dom, kjer biva Gospod in ga pri nasem omizju vedno lahko srecate.

Cerkev sv. Marcela

V zbrani molitvi

Zbrani iz vseh narodov, za vse narode.

Bodimo jim blizu.