Nepremagljivo Sonce: Domov

Moja sosestra iz Paragvaja mi je 15. maja z velikim veseljem pokazala druzinsko fotografijo, ki so jo posneli ob priloznosti materinskega dne. Najprej mi je nastela imena njenih treh bratov in sestre in na koncu dodala se ime obeh starsev. Torej v hisi je bil velik praznik in otroci so vsi prisli domov, le nje ni bilo. S posebno neznostjo v glasu mi je rekla, da se ob materinskem dnevu prav vsi odpravijo v rojstno hiso. Cetudi mame ali starsev ni vec, vsi pridejo domov. To je nenapisano pravilo. Tudi redovne sestre v provinci vse ta dan odidejo v domaci kraj. Le razdalja ali res huda osebna okoliscina lahko prepreci to obvezno letno srecanje.

Druzina Mareco iz Paragvaja

Ko sem zrla v fotografijo je iz nje vel res slovesen trenutek. Mama je bila na sliki v srediscu, kot kraljica na prestolu. Lepa, slovesna, vzravnana, lahko bi bila velika duhovnica. Otroci so sedeli poleg oceta na njeni levi in desni in predstavljali njen venec slave. Predstavljam si kako je mama cakala ta dan, kako si je zelela objeti vsakega od svojih otrok. Kako je v dusi skrbno hranila spomine na skupne trenutke in jih obnavljala, se iz njih hranila in tako ozivljala. In kako je v svojem srcu hranila tisti posebni koticek za hcerko, ki jo je lahko ta dan slisala le preko telefona. Mama, ki je vsakega od njih nosila v maternici, bila ob njih ko so izrekli prvo besedo, naredili prvi korak in se potem vsak po svoje odpravili v svet. Pride trenutek, ko mora mama prestrici popkovino in otroka pustiti, da odleti, da postane moz, da postane zena in ob casu dá zivljenje drugim. Oce, ki je na fotografiji sedel zaposlen z dobrotami maminih rok pa ima nalogo, da otroka brezpogojno sciti, varuje, nikoli ne sodi in mu nudi toplino in neznost. Ceprav nikoli ne bo mogel doseci take intimnosti, kot jo ima mama z otrokom ima ocetovsko nalogo, ki je nenadomestljiva in edinstvena.

Domaci kruh, vonj po domu.

Ko sem v teh dneh premlevala besede o domu, hisi, je o tem spregovorila se danasnja Bozja beseda. Oce si zeli vse pripeljati v Nebeski dom, tam je za vsakega pripravljen prostor. Ni prostorske stiske. Kakor si cloveska mama in oce zelita ob sebi svoje otroke nekako podobno si ob sebi zeli svoje otroke Bog Oce. Njegovo zeljo, hrepenenje pa je uresnicil njegov sin Jezus. Vrata v nebeski dom se odprejo preko Jezusa, on je pot, resnica in zivljenje.

Pred mornesko hiso Bozje ljubezni, skupaj s sestro iz Filipinov.

V torek, 13. maja smo se veselile praznika nase soustanoviteljice sv. Marije Dominike Mazzarello. K temu prazniku smo pridruzile se praznik hvaleznosti v skupnosti, ko se tudi me sestre zahvalimo nasi predstojnici in druga drugi za dar medsebojnega zivljenja, sluzenja, sestrske ljubezni. V tridnevni pripravi smo bile zazrte v prvo mornesko skupnost. To skupnost – hiso danes krasi naziv “hisa bozje ljubezni” in to skupnost zelimo posnemati stevilne skupnosti HMP po celem svetu. Tako bodo med nas z veseljem prihajale dekleta, mladi, druzine in vsi katere Bog Oce klice v nebeski dom. Da bi bile nase skupnosti ta vmesna postaja na poti do Nebes.