Morje, prostrano, modro, globoko. Kako rada ga imam, njegovo
sumenje in valovanje me pomirja in me odpelje v neslutene daljave, moje misli
zaplavajo dalec dalec in kako zlahka se mu prepustim. Ko sem bila skavtska
voditeljica , kako leto cez dvajset sem jih imela in smo bili na skavtski
izmenjavi v portugalski Coimbri me je morje prvic presenetilo. Tako zelo, da sem se tega zavedla,
ko je bilo ze vse dalec za nami.
 |
| Obmorski sprehod, foto: MAK |
Mladi smo bili, pa takrat preprosto nepremisljeni. Na obali
Atlantika smo le cakali, da se vrzemo v vodo in se okopamo. Poletna vrocina se
je sukala med 35 in 40 stopinj in nic nam ni preprecilo, da se ne bi predali
osvezitvi. Toda Atlantik je
nekaj cisto drugega kakor nas umirjeni Jadran. Po nekaj minutah smo se zaceli
boriti z valovi, nikakor nismo mogli priplavati nazaj na obalo, valovi so nas
srkali nazaj v globino in se poigravali z nami, kakor macka z misjo. Kaka neskoncna
utrujenost nas je zapopadla, ko so nas valovi vrtincili in cutili smo, da
izgubljamo orientacijo. Enkrat na vrhu vodnega vala, drugic nekaj metrov v
globini. Veselje in razigranost je v
hipu zamenjal strah, panika, boj za zrak, kriki so parali ozracje. Ne upam si
pomisliti, kaj bi se zgodilo, ce se takrat obalna straza ne bi z vsemi
razpolozljivimi resevalci pognala v morje in nas enega za drugim pripela na vrv
ter pocasi izvlekla iz vodne zanke. Tista vrv in resilni jopic, ki smo
se jo oklenili so bili vec, kakor vse na svetu. Reseni smo bili. Kako veliki v nasih oceh pa tisti izurjeni
mladenici, ki so do nas priplavali ter nas potegnili na suho. Se danes se
spomnim, da so tudi oni v tisti paniki klicali: "tukaj smo, ne bojte se, vse bo dobro"! Ni bilo nobenega ocitka, le vprasanje, ali je
vse dobro z nami, njihova skrb in dobrohotno opozorilo, kako ravnati v prihodnje.
 |
| Foto: Shutterstock |
Voda je
nekaj, kar je povezano s clovekom ze od prenatalne dobe. V maminem trebuhu se
dojencek pocuti varno, obkrozen z zivljensko tekocino in povezan s popkovino,
ki je njegova vez z zivljenjem. Ko
se novorojencek rodi, ga pri tem pospremi
neutolazljivi jok. Nic vec ni v poznanem zavetju mamine maternice,
popkovina je prerezana in sam zacne s prvimi vdihi, sesanjem maminega mleka in
pocasnem navajanjem na novo okolico. Ne vem, ce ga je strah in ali se tega
zaveda, vsekakor pa detece zna jasno pokazati kaj mu ugaja in cesa ne mara. Ceprav
z ocmi v prvih tednih loci le med svetlobo in temo z drugimi cutili toliko bolj
spoznava svet okrog sebe. In nedvomno cuti kdo je njegova mami in kdo ati, cuti
kdo ga pestuje in v njunem narocju se pocuti varen, se umiri in potolazi. Njuno
narocje pozna, pozna mamin dotik, slisi njen glas, pozna njen vonj. Isto je z
ocetom, njegov prijem je gotovo bolj mocan, glas globlji, vendar dojencek ga
pozna, ker je njegov ati, oci, tata, kakor ga bo nekoc klical, ko bo lahko
izrekel prve besede.
 |
| Jezus resi Petra iz vode, mozaik p. Rupnika |
Prvo in drugo izkusnjo bi zlahka povezala z apostolom
Petrom, ki se skupaj s tovarisi pelje v colnu in na odprtem morju nastopi
vihar, pa se sredi noci je, temno, piha, voda vstopa na palubo. Groza jih
zajame! Kako se vsak oklepa nekaj trdnega, kos lesa, jambor, krmilo. Ampak, nic
ne pomaga. Kaj je tisto najtrdnejse, ki mi pomaga, da ohrnaim mirno kri, in
razsodno srce tudi v takih trenutkih? Peter zaslisi Jezusove besede: ne skrbi
prijatelj, saj sem jaz, ne boj se, tukaj sem! Pridi k meni! Jezus izrece besedo
miru, tolazbe. Nasloniti se na to besedo, postaviti nanjo svoje zivljenje in le
ta nas bo tudi v nevihtnih noceh varno priplula na drugo stran. Preplujmo torej
to razdaljo med strahom in zaupanjem in ne le z besedami, temvec tudi z dejanji
izrecimo: Jezus, vate zaupam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar