Ko dusa poje Magnifikat

Urini kazalci so se blizali sesti jutranji uri, ko je zvon sv. Jakoba naznanil, da se je cas dopolnil potrebno je odriniti na pot. Pedala na kolesu so se odlocno zavrtela in ko smo zapuscali vznozje Smarne gore se je po dolini razlegalo Marijino cescenje. Jutranje meglice so se redcile in pred nami slikale prvinskost narave, tisina je pocivala na poljih in le sem in tja je mir zmotil kak avtomobilist. Kako spostljivo se mi je porodila misel, da je lahko vsak vrtljaj pedala izraz mojega cescenja, je lahko molitev, zahvala in prosnja. Odpevam si Magnifikat, kar pomeni povelicevati, slaviti, obcudovati. Skupaj z Marijo zelim v tem dnevu povelicevati Tebe, moj Gospod in moj Stvarnik. Naj moje oci v tem jutru obcudujejo vse kar si ustvaril, naj te moja dusa slavi za vse kar delas v ljudeh, naj te moje srce vedno znova odkriva v drobnih presenecenjih. Magnificat, moja dusa te povelicuje Gospod… 

Na pot k Mariji, foto: splet

Razdalja med Ljubljano in Brezjami se je vztrajno manjsala, v srcih pa so se kopicila hrepenenja, prosnje, zahvale, ki jih bom se z drugimi romarji prinesla na Marijin oltar. Danes je namrec njen praznik in zelim ji vosciti, zelim se ji zahvaliti, zelim biti preprosto ob njej. Kakor si bila ti Marija ob sorodnici Elizabeti, ko je povila svojega edinorojenca in sta se skupaj veselili obdarjenosti z zivljenjem, tako zdaj hitim k tebi, cez vzpone in spuste. V notranjosti se pise osebni Magnifikat. Sonce je ze vec kot pozlatilo nebo in v Ljubnem se je ze videl brezjanski zvonik. Na pravi poti smo. In nismo sami, mnogi romarji nas pozdravljajo, nas spodbujajo se te zadnje metre. Vsi gremo k Njej, to nas poveze, pa ceprav smo si neznanci. Pri Mariji se vsi poznamo, smo vsi njeni. Ona nas sprejme, nas caka, vedno, ker je Mama. In ker je bila najprej Jezusova mama. Spremljala ga je vse od zibeli, med njegovim misijonskim delovanjem, pa do Kalvarije ter v srcu upala in cakala dan vstajenja. In ga docakala. Marija se je tudi sama pridruzila Jezusu v vstajenski slavi, s telesom in duso je bila vzeta v nebo. In od tam prosi Gospoda za nas.

Marijino obiskanje Elizabete (Fra Angelico), foto: splet

Pomesali smo se med mnozico in tok romarjev nas je usmeril k Marijini kapeli. Moje oci so se zazrle v Marijine. Marijine pa so gledale Jezusa, kot bi zelela reci, zaradi Njega sem tukaj na oltarju, on je tisti, ki dela velike reci v mojem in v tvojem zivljenju. On je moje vse, njemu se pokloni. Pokleknem in castim, molim: Moja dusa te povelicuje Gospod… cas ne obstaja, je le veselje, tolazba in hvaleznost. V to intimo pa vstopi otroski glasek: “glej kaj vse je tukaj” ... Dekletce dveh let stremi z odprtimi usti in obcuduje tisoce fotografij, spominskih napisov, izrazov hvaleznosti, ki krasijo steno za podobo Marije Pomagaj. Vecina so opremljene z napisom: Hvala ti Marija! 

Votivne podobe, foto: splet

In to je najlepsi Magnifikat, ko dopustimo, da Gospod po Mariji tako poseze v nase zivljenje, da z vso duso izpovemo: Hvala ti Marija! Hvala ti, ker bos posredovala za mir. Za mir v srcih stevilnih ljudi in za mir na svetu, v Iraku, Siriji, Ukrajini, Nigeriji, ...