Obrnjeno na glavo

Dim se je dvigal in zadnje desno kolo na prevrnjenem avtomobilu se je se vrtelo. Bilo je le deset cez peto jutranjo uro. S sestro Zofijo sva razpravljali o tem kaksne roze bova izbrali na trznici, ko naju je presunil tragicen prizor. “Vklopi vse stiri smernike in pocakaj v avtu”, ji recem. Pred nami se je ustavil tudi drugi voznik. Skocim cez cestno ograjo in pod sandali jeci zdrobljeno steklo, nekaj drobcev se mi zaje v podplate. Naokrog plastika, oblacila, razni predmeti, vozilo obrnejno na streho, prednji del je zmalicen zagozden v stojalu jumbo plakata. Sklonim se in molim: Signore pietà, Gospod usmili se. Najraje bi zatisnila oci pred najhujsim. Gospod, usmili se! Skozi haubo se je pocasi priplazil clovek. Ziv, ziv je. Gospod, hvala ti. Hvala ti! Vse bo se dobro, le da je ziv! Vprasam ga, kako je, kaj ga boli, ali je se kdo v vozilu?

 

Foto: splet

Odgovor je bil neverjetno jasen za situacijo. “Imam 36 let, pijan sem, sam sem kriv, zelo mi je zal, naj me zaprejo, moje zivljenje je …, starsa sta se locila, nima smisla tako ziveti, hotel sem se ubiti, pa ni ratalo. Zal mi je”. Samo, da ste zivi, Bogu hvala, vse bo se dobro. Zaupajte! Modre luci. Pogovor je koncan. Identifikacija. Resevalci opravijo svoje delo. Medve z Zofijo pa naprej na trznico. Misli so bile pri fantu, med nama pa neka spostljiva tisinam, saj tezko nekaj ubesedis, ko je podoba in izkusnja se tako ziva in sveza. 

Hodi za menoj, foto: splet

Teden dni je minilo od dogodka, vedno, ko se peljem mimo te tocke na obvoznici pa ga podozivim in v Ocetove roke izrocim tega mladenica ter mnoge druge, ki se jim je avto obrnil na glavo, se pred tem pa se jim je morda zivljenje obrnilo na glavo. Je ze res, da nesreca pride v stotinki sekunde, da je potreben le splet nesrecnih okoliscin, ali neroden zasuk volana, zival na cesti, neprespana noc, pisk telefona, pogled v drugo smer, ali preprosto ni razloga, da se zivljenje zaplete. Je pa tudi res, da je podoben dogodek vrh predhodnih dogodkov. Ko se le ta zgodi kot posledica nekega nacina zivljenja. Ce naprimer vedno uporabljam telefon med voznjo, ce konstantno nisem zbran, ce… ne upostevam navodil, predpisov. Torej, ce upostevam le sebe in svoje potrebe, ce sledim sam sebi, svojim mislim in izkljucim druge, Drugega takrat se moje zivljenje zlahka obrne na glavo. Kako potrebno je, da imam Nekoga v zivljenju, ki mu sledim, ko ga lahko opazujem in me uci. Ob posnemanju se tudi sam ucim in mu postajam podoben. Ce pa nimam nikogar pred seboj ali nad seboj je moja zivljenjska izkusnja lahko mnogo bolj trda, boleca, tezka. Zato, Gospod pridi in hodi pred menoj!

OTROK, TI KAR PRIDI!

Ti otrok, ki trkaš na naša vrata
in hočeš stopiti v naše življenje,
mar veš, kam trkaš, h komu hočeš!
Mar veš, da je tu življeje umrljivo,
mar veš, da tu ljubezen boli
in, da je upanje tu hlapljivo?


Mar ne veš, da je tu otrok breme za družbo,
da vsakega posebej načrtujemo in zanje glasujemo?

Ti otrok, ki pri nas prosiš za svojo mater,
mar veš, da pri nas materinstvo ni poklic!

Ti otrok, ki med nami iščeš očeta zase,
mar ne veš, da tu nismo več možati za očetovstvo?

Pa vendar: ne ustavljaj se, ne premisli si, ampak pridi!
Na dnu srca v nas spi ljubezen zate,
saj ne moremo živeti brez otrok.

Potrebujemo tvoj smeh, tvoj jok, tvoje čiste oči,
potrebujemo tvoje igrive roke in tvoja vprašanja.

Pridi, tako radi bi te objeli,
da bi se počutili zopet doma;
tako radi bi te stisnili k sebi
da bi se lahko izjokali vate;
tako radi bi te obdarili,
da bi razbremenili svojo vest
in pregnali svojo jalovo samoto!
Pridi in nas usposobi, da bomo ljudje
in bomo zopet čutili in verjeli,
kako je objem neskončno več od računanja,
kako je jok neskončno več od molčanja.
kako je smeh neskončno več od resnobe,
kako je igra neskončno več od garanja.
Pridi in spremeni naš čas v milost,
spremeni naše govorjenje v molitev
in naše dobrine v dobroto!

Otrok, ti kar pridi
in prepričaj se, da smo še ljudje.
Zate bomo razplamteli svoje ognje
in pristavili ponve angelske glorije.

p. Pavle Jakop