Sedaj je že kar nekaj let od tvojega in našega druženja v SKŽ, tvoje
življenjske odločitve, iskanj … ali lahko pogledaš na ta čas iz današnje
perspektive in podeliš z nami tisto, kar ti po tem času ostaja?
Res je čas teče, izkušnje se nizajo, osebe,
ki vstopajo ali izstopajo iz mojega življenja se menjajo, pa vendar ostajajo v
meni, so del mene. In del moje življenjske poti je zaznamovan s triletno vezjo,
ki sem jo tkala v Skupnosti. To so bila zame leta iskanja, rekla bi resnejši začetki
osebne odločitve za krščansko življenje, za Jezusa. In bolj, ko z neke časovne
oddaljenosti zrem nazaj bolj se zaiskrijo izkušnje, oživijo odnosi, oznanjena,
podeljena in živeta Beseda pa me povede v tiste prvinske in močne dotike Gospoda,
ki si je skušal pridobiti mesto v mojem srcu. Povabilo v SKŽ je prišlo iz
Valerijevih ust, blizu polja čudovitih sončnic, nekje v vročem Valladolidu, med
izmenjavo mladinskih voditeljev. Spominjanje v meni vzbudi hvaležnost, srce
slavi in gleda, kako je Gospod, kakor zidar polagal temeljni kamen pod zgradbo
mojega življenja. Kakor zidar je neutrudno
zbiral tisto pravo razmerje peska, vode in cementa. Prepoznavam, da je v
temelju moje življenjske zgradbe zacementirana občutljivost za razbiranje
znamenj, ljubezen do meditativne in premišljevalne molitve ter prepričanje, da
se Gospod da najti v vsakem in v vsem. Gospod je Ignacijev duh čudovito združil
z duhom salezijanske karizme in glej nastala je nova stvar. Kakor je Ignacij
svoje poslanstvo posvetil za “širitev Božje slave in časti”, je Don Bosko svoje
življensko geslo izrazil v: “daj mi duše, drugo vzemi”!
Ali
nam lahko v kratkem predstaviš, kaj počneš in kaj si v vmesnem obdobju, ko
si zapustila SKŽ počela?
Iz SKŽ sem po času razločevanja stopila na pot redovniškega življenja.
Znamenje, me je pripeljalo k sestram hčeram Marije Pomočnice. Po začetnem
oblikovanju in prvih zaobljubah sem se iz Rima vrnila v Slovenijo in sedem let
preživela med Bledom, Novim mestom in Ljubljano. Med študijem teologije sem se
posvečala spremljanju skupin v Marijinem domu na Bledu in Duhovnem centru de Notre
Dame v Novem mestu, v Ljubljani pa sem sodelovala pri študentski pastorali. Kot
stalnica so me skozi vsa leta pritegovali misijoni. Že kot najstnica sem
spremljala slovenske misijonarje, prebirala misijonsko literaturo in življenjepise
misijonarjev, takrat sem jasno čutila kako je lahko nekdo srečen, če osrečuje druge,
če se daruje. To spoznanje se je
preoblikovalo v aktivno spremljanje misijonskih prostovoljcev Združenja VIDES,
s katerimi sem pet let zapored med študijskimi počitnicami preživela v
misijonih v Angoli in Braziliji, spremljala sem tudi posamezne prostovoljce, ki
so kasneje odšli v Kambodžo, Anglijo, Mozambik...
Ko se je septembra 2012 približevala moja dokončna podaritev Gospodu z
večnimi zaobljubami sem predenj položila vse svoje bitje. Prepoznala sem se
neskončno obdarjeno in ljubljeno. Pa vendar je v meni ostajalo ponavljajoče
vabilo v misijone. Si mi res dala vse? Vse? Vsedla sem se in napisala prošnjo za
odhod v misijone, ki sem jo skupaj s prošnjo za večne zaobljube položila na
daritveni oltar. Po štirih mesecih me je vrhovna mati
Yvonne poklicala in me povabila v Rim na leto misijonske formacije. Decembra
2013 je proces razločevanja pokazal na moje misijonsko polje, ali bolje
misijonsko megalopoli, ki je Sao Paulo v Braziliji. Trenutno zaključujem tečaj misijologije na Urbaniani in se bom po služenju
na Vrhovnem zboru naše redovne družbe koncem novembra odpravila v Brazilijo.
Redovništvo kot življenjska odločitev. Ali misliš, da ima običajen,
lahko tudi veren laik zgrešeno predstavo o redovniškem poklicu, npr. da je
človek s tem ujet, v čustveni osamljenosti, brezpogojni pokornosti, odpoved
telesu…
Ko se srečujem z ljudmi “iz sveta”, pa tudi z vernimi laiki najdem med
njimi zelo različne podobe, ki jih nosijo v sebi o redovniškem življenju. Lahko
bi rekla, da so te podobe povezane do neke mere z njihovo (ne)razgledanostjo, (ne)izkušnjo,
ki jo imajo o posvečenem življenju pa tudi s tem koliko si posameznik pusti, da
mediji ali pač drugi rišejo to podobo in koliko jo pravzaprav kupijo od drugih.
Včasih na Facebook profilu objavim kako fotografijo iz mojega vsakdanjika. Glavnina reakcij je zelo pozitivnih, se pa najde tudi kakšna,
ki preseneti in da misliti. Ob eni, kjer igram namizni tenis s sosestro, v
redovni obleki, mi je daljni znanec kar malo žalostno pripisal, če so to še
vedno nune... Priznam, da me je presenetilo. Ne toliko
komentar, kakor spoznanje, da se na redovništvo lahko gleda tudi zelo ozko; česa
se ne sme, čemu smo se odpovedali, kako smo v mnogočem omejeni.
Pa je vendar prav nasprotno, odpoved osrečuje in odpira za večji dar, za
večjo rodovitnost. Iz dneva v dan prepoznavam, da me
Gospod kliče k več in ne k manj. K več ljubezni in podaritvi bratom in sestram,
k globlji poslušnosti, k večji transparentosti in predanosti. Seveda pa so
trenutki ali tudi obdobja, ko je zaobljubo težko živeti, ko pride osamljenost,
ko težje prepoznam Božjo voljo preko določene osebe ali dogodka, ali ko
preprosto hrepenim po bližini, razumevanju, objemu. Takrat črpam iz vodnjaka
pretekle izkušnje, spominjanja, molitve, takrat je čas, da v Duhu in resnici
ponovno rečem; “da Gospod, izbrala sem te za vedno”!
Navedena
vprašanja z lahkoto pripišemo vsaki osebi, pa čeprav gre za poročeno; vemo, da
so ta stanja vedno bolj prisotna v družinah, družbi... Kako vidiš to
stanje ali je to splošen vpliv, kjer ni izjem in smiselnosti
primerjave/razlikovanja?
Današnji trend življenja vsiljuje
“vrednote” kot so biti vedno on-line, znajdi se sam, uživaj do konca. Nekaj
diametralno nasprotnega temu kar je tišina, sodelovanje, vzdržnost. Velika večina
sledi temu vzorcu in se nemalokrat znajde v globoki praznini neodnosa, nesmisla
in številnih odvisnostih.
1. Koliko komuniciramo – povemo pa
malo ali nič, kako razvrednotena je beseda. Razvrednotena, ker se ni prej
rodila in kalila v tišini. Vprašajmo se o kakšnih banalnostih teče beseda, ali
na kaj mnogi komunikacijski strategi usmerjajo našo pozornost, pravi svetovni
problemi pa se zakrivajo: lakota, begunci, genetski poskusi, uničevanje
ekosistema, perverzna ekonomija, suženjstvo, … Vse velike stvari in velike
spremembe so se vedno rodile v samoti in iz tišine!
2. Kako napadena in celo osovražena
je osnovna celica družbe družina, skupnost moža in žene iz katere zveze se rodi
novo bitje. S tem je napadena podoba Boga, ki je trojica,
skupnost, kjer se eden podarja drugemu. Zato je danes izjemno pričevalno živeti
skupnost: družinsko, redovno, župnijsko, v gibanju, v kraju, državi, Evropi,...
svetu. Koliko kristjanov po svetu je danes pobitih, so mučenci, ker preprosto živijo
skupnost, živijo največjo Jezusovo zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem vas
jaz ljubil in so s tem moteči in se ne udinjajo temu kar je lažje ali naravnost
povedano kar je od Zla.
3. Mnogi živijo za današnji dan in
jutri ne obstaja, prihodnosti ni. Čemu bi živeli s pogledom na jutri, če ni
prihodnosti, če ni otrok, če ni smisla, cilja k čemur stremeti, če ni vere v
Presežno, vere v Nebesa, v večno življenje? Zato je uživam zdaj in uživam do
konca. Naveličanost lahko prekine tudi evtanazija. Vse je možno. Koliko
odvisnosti je danes, koliko terapevtom dajemo služiti, da bi nam pomagali živeti
uravnoteženo življenje. Živeti pravo mero, toliko, da nekaj še
ostane, da lahko tudi kaj podarim in sem solidaren s tistimi, ki imajo manj od
mene. Naj bo prava mera v vseh porah življenja: duhovnem, moralnem, materialnem
in vrnilo se bo pravo ravnovesje tudi v Stvarstvo.
Kaj te v
tvojem vsakdanjiku običajno najbolj navdušuje pomirja, spremlja in kaj morebiti
pogrešaš? V čem vidiš prihodnost redovne skupnosti, lokalne in vesoljne cerkve?
Zelo rada imam naravo in ljudi. Rada hodim in opazujem lepoto zelenja,
vonjam svežo pokošeno travo, poslušam pljuskanje vode, se prepustim pišu vetra
in stremim v modro ali zvezdnato nebo. To me napolnjuje z neskončnostjo in
ljubeznijo, da je vse ustvarjeno zame, za nas. Včasih tudi kaj ujamem v
fotografski objektiv ali zapišem, se izrazim na blogu. Rada sem med ljudmi,
poslušam njihove zgodbe, v zadnjem letu odkrivam modrost starejše generacije.
Navduši me, ko se v skupnosti zedinimo in si po drobnih stvareh izkažemo
naklonjenost, ko se ob večerih vsedemo skupaj in v družinskem duhu poklepetamo
v razvedrilu, pojemo in se veselimo. Včasih pogrešam več preprostosti, tudi večjo
odprtost in zaupanje do ljudi izven samostanskih zidov in skupnega sodelovanja.
Prihodnost redovništva in s tem tudi Cerkve vidim prav v povabilu, da
postanemo bolj skromni, preprosti, pristno veseli in odprti, da smo torej Cerkev
v izhodu, da smo med ljudmi in za ljudi. Ko gledam lokalne cerkve npr. v
Indiji, v Vietnamu, v Koreji, v latinski Ameriki in nekaterih afriških predelih
prepoznavam prav te značilnosti. Tam so povezani v
manjše skupnosti, se zbirajo ob Božji besedi, si delijo dobrine in se podpirajo
z molitvijo. Duhovnikov je bistveno manj, kot v Evropi, ima pa pomembnejše
mesto in s tem pravo mesto v Cerkvi tudi žena in laik. Spremljam in molim za
mojo domačo slovensko Cerkev, ki je trenutno v preižkusnji, vem pa da vsaka
preizkušnja rodi sad za nekaj novega. Hkrati pa se radujem z vesoljno Cerkvijo,
ki v številnih udih napreduje v ljubezni, darovanju in svetosti. Želim si, da
bi se vsi kristjani vedno bolj čutili del te ene Cerkve in črpali iz njenega
zaklada.
Ali imaš
kaj stika s SKŽ in kaj bi nam sporočila?
Čutim duhovno povezanost, do preteklega leta sem bila tesneje povezana z
jezuiti in prebirala Plamene. Ohranjajte dediščino, ki ste jo prejeli v dar,
vašo karizmo. Naslanjajte se na izročilo sv. Ignacija in prevajajte njegovo
naročilo “iskati Boga v vsem in v vsakem” v jezik sodobnega človeka. Vztrajajte
pri polaganju temelja vere med slovenskim ljudstvom, skupaj v občestvu Cerkve. Čas
gibanj prihaja in je že prišel, Cerkev bo trdna tam, kjer bo njeno občestvo trdno
povezano med seboj. Ostanite povezani v Kristusovi ljubezni in med seboj.
Pogovor je vodil
Jovan Lukovac
Objavljeno v reviji SKŽ –
Plameni – jun. 2014 / št. 6
Ni komentarjev:
Objavite komentar