Pokorscina v treh dejanjih

Foto: MAK

Prisla je. Pokorscina. Trda beseda. V slovenscini ima rahlo negativen prizvok. Spominja na pokoro, na nekaksno kazensko nalogo. Nic cudnega, da ljudje s katerimi se pogovarjam o redovniski pokorscini vedno s strahom in nelagodjem gledajo na to naso zaobljubo. V italijanskem jeziku mi je beseda veliko bolj vsec – obbedienza ali poslusnost. Prihaja iz latinscine ob-audire in pomeni poslusati, stojec nasproti. Gre za odnos, dialog med dvema ali za nas redovnike med tremi. Po predstojniku, ki je mediator Boga, redovnik preko poslusanja in pogovora sprejme Bozje narocilo. Nenazadnje se mu podredi, v velikem zaupanju z vero in ljubeznijo.

Moj mediator je bila Mati Yvonne Reungoat. Po vectedenski pripravi, je sledil vrhunec. Priprava je zajemala refleksijo o prehojeni osebni, duhovni, skupnostni in pastoralni poti. Spoznavali smo kraje, kjer Druzba trenutno najbolj potrebuje svezih moci ter se notranje razpolozile za njene potrebe. V molitvi smo vsak dan bolj razsirjale »prostor svojega sotora«. Sledila je podelitev znotraj skupine misijonark in osebno s svetovalko za misijone s. Alaide Deretti. Zadnji korak pa je bil pogovor z Materjo, za nas HMP na spominski dan Marije Pomocnice, torej 24. decembra. Med stirinajstimi sem bila na vrsti deveta. Mati nas je zacela sprejemati opoldne, ko je odbilo Angelovo cescenje.

Z Materjo Yvonne v Braziliji, na SDM, Foto: Spela Gregorcic

PRVO DEJANJE

Ura je bila 17.45, ko se odpro vrata Materinega kabineta. S. Fernanda je prisla ven nasmejana in z zarom v oceh. Zdaj je cas mojega oznanjenja. Toda kaj, ko se ob 18.00 pricne slovesna Bozicna akademija in voscila Materi ter svetovalkam. V dvorani se ze zbirajo sestre, vse je pripravljeno. Cakajo le se Mater Yvonne. Mati se odloci nadaljevati in me posadi na stol. Cas se ustavi, besede pridejo same od sebe, ko naju zmoti zvonjenje telefona. In zdaj? Treba je iti na akademijo, bova nadaljevale se nocoj, ne bom te pustila »tako na pol« mi rece in z urnimi koraki odhitiva v pritlicje. 

DRUGO DEJANJE

Bliza se polnoc, bozicna noc je. Koncujemo polnocno maso, ki smo jo priceli ob 23.00. Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, so besede, ki so me napolnjevale. Obcutim neizmerno veselje. Delim ga s sosestrami, s katerimi si po masi voscimo v predverju kapele, v veliki avli Generalne hise. Urini kazalci se blizajo prvi jutranji uri 25. decembra. Bozic je. Bog je med nami. Vse se spremeni, ko je Bog med nami! Med mnozico obrazov se dvakrat s pogledom srecava z Materjo Yvonne, tretjic pa pristopi do mene in me odpelje na stran. Vosciva si. Buon Natale! Potem vprasa, ce zelim izvedeti kam me posilja? Si, Madre. Pocutim se kot Giuseppina Paccotto, ki jo je Mati Mazzarello med igro na morneskem dvoriscu poklicala v zavetje vodnjaka in jo prosila za uslugo, naj odide v Ameriko. Presine me, bo Amerika? Poslusam, ... stoje, trdno, s hvaleznostjo, z velikim veseljem, ki bo za vse ljudstvo. Mati mi dene roko na ramo in izrece besede pokorscine. Metka, posiljam te v Sao Paolo, v Brazilijo. Ali si zadovoljna? Si, grazie Madre. Medtem, ko poslusam njeno pripovedovanje o sestrah in mladih te province, se mi zavrtijo podobe letosnjega poletja. Sestre, mladi, otroci, srecanje s papezem, ... Neverjetno! Veliko veselje se v meni se poveca. Pridruziva se ostalim sestram, tudi s. Mira in s. Ljudmila sta poleg ter s pesmijo in velikim veseljem romamo od enih do drugih jaslic v hisi. Ura je zdaj ze skoraj dve zjutraj, ko mi uspe med mnozico ujeti s. Alaide in ji predati novico o prejeti pokorscini. Vesela novica nato preko e-poste doseze mojo domaco in bodoco inspektorijo. Pocasi bo treba iti spat. S. Alaide pa mi naroci, da moram zjutraj se enkrat do Matere, da dobro zakljucim.

Jaslice v kapeli Generalne hise. Foto: Ok Ja Lee

TRETJE DEJANJE

Na bozicni dan. Masuje brazilski salezijanec. Drugo berilo je v portugalscini. Feliz Natal! Le kje bom prihodnji Bozic? V Braziliji je zdaj poletje... pa pocitnice so! Beseda se je uclovecila. Pokorscina je dobila svoj obraz, govori portugalsko, zivi v metropoli, najraje igra nogomet, Aparecida je njena mama, ... to in se mnogo drugega je zaposlovalo moje misli, ko sem ze tretjic cakala na Mater. Ura se je blizala enajsti, ko me je sprejela. Zahvalila sem se ji in ji dejala, kako pomenljiv je bil zame trenutek, ko mi je zaupala misijonsko destinacijo. Bilo je izven cerkve, po papezu Francisku bi lahko karikirala, da smo bile »cerkev v izhodu«. Zgodilo se je med mnozico, znotraj dinamike zivljenja, srecanja. Pokorscina je del vsakdana in se ne zgodi le takrat, ko menjas skupnost, poslanstvo... Tudi Mati je zacela z besedami zahvale za razpolozljivost ter za velikodusnost domace inspektorije. Vse sva izrocile v Marijine roke in z blagoslovom zakljucile ta sedemnajst ur trajajoc zivljenjski dogodek.

Hvalezna sem vsem, ki me z molitvijo in dobrimi zeljami podpirate na misijonski poti, izrocam vas priprosnji Nase Gospe iz Aparecide. 

Na sredini svetovalka za misijone s. Alaide, poleg s. Ursula, ki odhaja v brazilsko provinco Cuiabá. Foto: Debby