Gremo ven

Praznik Svetega Rešnjega Telesa je v Brasilu dela prost dan.  Popoldne se ljudje zberejo po skupinah pri cerkvi in se lotijo krašenja ulic, ki jih bo duhovnik z Evharističnim Jezusom prehodil zvečer. Tla smo krasili v tako imenovano tapete ali po slovensko preprogo. Najprej smo z kredo zarisali meter širok pas in ga vedno bolj podaljševali.  Potem je sledilo prosto ustvarjanje. Imeli smo na voljo predvsem naravne materiale. Veliko kave in še enkrat zelo veliko kave. V naši dolini jo namreč pridelamo veliko, tako so nam jo iz pražarne pripeljali kar v sodih, tisto svežo, kakor presejano mastno zemljo in tisto prepraženo, ki je med prsti spolzela kakor suha mivka. Drugi zelo uporaben material so bili pšenični ostanki, ko je zrnje presejano in pripravljeno na mletje ostanejo take nezne skorjice, ki cuvajo zrnje in tudi tega smo imeli v izobilju v vrečah. Uporabljali smo tudi oblance in žaganje, da se je prostor lahko hitreje zapolnil. Dodatki so bili v folijo zaviti zamaški tudi nekaj cvetlic se je našlo.

   

Pred zupnijsko cerkvijo. Foto: MAK

Motivi, ki smo jih ustvarjali so bili poveznai z Evharistijo: kruh, grozdje, kelih, hostija, duhovnikove roke pri povzdihovanju, monštranca, križ, Marija, Sveti Duh in podobno. No naši mladi so seveda dodali Don Boska, pa znak Mladinskega salezijanskega gibanja ter grb Cólegio  Do Carmo. Ko se je v Svetišču zaključila maša smo se v procesiji odpravi po mestu. Prvi seveda duhovnik z Jezusom in takoj za njim vsi ostali. Jezus je tisti, ki mu pripada, da prvi stopi na preprogo in mu je tako olepšana pot med zaselki in ulicami mesta.

Monstranca iz kavbojk in belih majic. Foto: Teca

Od kod ta tradicija? Od kod tako lep izkaz nežnosti in ljubezni do Jezusa? Prišla je iz Portugalske, in so jo v Brasil zanesli torej kolonizatorji ter je izraz ustvarjalne ljubezni vernikov da tako častijo Jezusa v Evharistiji. Skupina mladih študentov je v bližnji župniji pripravila tridneveni misijon, oni so pripravili preprogo iz darovanih oblačil, ki so jih nato razdelili med uboge. Ko sem se danes pogovarjala s sestro iz Angole mi je zaupala, da so tam pred cerkvijo položili bananine liste in palmove veje, takoj za ovinkom, ko so stopili v najrevnejše predele pa so tla krasile žal le smeti.

Procesija v Angoli. Foto: Victor Sequeira

Jezus prihaja in trka na vrata, trka na srca, ne gleda na zunanjost, je prvi ki si brez zadržka upa stopiti v človekovo resničnost, kakršnakoli ta že je, četudi polna smeti in smradu. In to je nekaj čudovitega. Želim si, da bi bili taki pričevalni Jezusovi učenci kristjani, da bi odhajali »ven« iz cerkvenih struktur in prinašali Jezusa v tiste obrobne predele, ki smo jih obhodili na ta praznik.

Pred zupnijsko erkvijo. Foto: MAK

Marija. Foto: MAK

 

Srce. Foto: MAK

Kelih. Foto: MAK

Praznik se lahko zacne; Foto: MAK