Spoznati ga

V soboto smo se že zjutraj odpravili v smeri Ria de Janeira do praktično zadnjega kraja, ki zemljepisno sodi v državo São Paolo, proti kraju Bananal. Za razdaljo 160 km smo potrebovali dve uri čiste vožnje. Poleg mene je bila še s. Klavdia, na zadnjem sedežu pa Ana Clara ter Rose, ki vsaka v svojem Zavodu skrbita za pastoralno spremljanje dijakov. Šli smo na ogled morebitne lokacije, kjer bomo v mesecu juliju z dijaki pripravili Misijonski teden. Vesela sem bila, oči so počivale v čudoviti zeleni barvi hribovja, opečnati prsti, ki so jo krasile velika mravlišča, nebo pa je z jasno modrino nežno božalo dušo. Potovanje je postalo molitev, srečanje med vidnim in nevidnim svetom. On, Vstali je tukaj, z nami, prepoznavam ga.

Skozi zelenje. 

Bananal je bila v zgodovini najbogatejša naselbina v Braziliji, tukaj so imeli svoje Fazende – posestva najbolj vplivni latifondisti, ki so prijateljevali s portugalskimi guvernatorji. Gojili so kavo in ker je bil kraj strateška povezava med Riom in São Paulom so imeli vsestransko dobro oskrbo, med drugim je v kraju tudi prva lekarna v brazilski zgodovini. Arhitekura je tipično portugalska, danes pa se prebivalci predvsem preživljajo s proizvodnjo mleka, tkanjem prtov in kmečkim turizmom. In predvsem kraj že več desetletij ni več strateška točka, ampak je postal odročen, ko so nekaj kilometrov proč zgradili moderno avtocesto poimenovano po Predsedniku Dutri.

Ob skupni mizi.

Naš “Misijonski teden”, v juliju bomo tako preživeli na periferiji. To bo močna izkušnja za naše mlade, ki bodo posebaj izbrani za to poslanstvo in nanjo tudi pripravljeni. Še preden bodo misijonarji, morajo biti učenci. Jezusovi učenci. V Bananalu sta nas sprejela Padre Thiago ter dijakon Anderson. Oba sta mlada, nimata še trideset let in sta na župniji “Bom Jesus do Livramento” od preteklega leta. Navdušena, delavna, preprosta, blizu ljudem in predvsem v stiku z realnostjo.

Dajte jim vi jesti.

Ko smo se dogovorili o vseh potankostih, programu in si ogledali tudi zaselke, ki jih bodo naši misijonarji obiskali, nas je dijakon Anderson odpeljal na ogled cerkve in nam predstavil zgodovino kraja. Župnik si je medtem nadel predpasnik in čez dobro uro je pošteno dišalo, skupaj smo pripravili mizo in postalo je res prijetno domače. Po kosilu si je predpasnik zavezal Anderson in urno pomil posodo, župnik pa si je privoščil še dodatno kepico sladoleda.  Miza in vse kar je bilo z njo povezano je bila zame dokončno znamenje, da se z mladino odpravimo semkaj.  Jezus je tu doma, on tukaj ne le pridiga, temveč streže, pomiva, pere in obeša perilo... Pomagali mu bomo, da bi preko nas obiskal odrocne zaselke Bananala.

 

Nacionalno brazilsko svetisce, v Aparecidi.

Avto se je z enako hitrostjo vračal zdaj v smeri vrnitve. Mudi se, ker zvečer in ponoči sodelujemo na Vigiliji z mladimi v Aparecidi, ob uradnem začetku triletnega praznovanja ob odkritju čudežnega kipa Naše Gospe. Srečanje se je začelo v velikem avditoriju, v kripti cerkve. Pospremil ga je blagodejen vonj po sveže pečenem kruhu. Priznam presenetilo me je, ko sem uvidela, da ima Svetišče za potrebe romarjev tukaj lastno pekarno in kruh, so poimenovali “Mamin hruh”. Ampak ali se nam Vstali Gospod ne prepoznava prav v najbolj vsakdanjih opravilih, ali se nam ne daje srečati pri mizi, med obedom, ali ni on sam tisti, ki je jed in pijača?

Ob oltarni mizi, ki je sredisce svetisca.