Praznik Marijinega Oznanjenja je Gospod izbral tudi za tvoj praznik, dragi stric Drago. Za praznik slovesa od zemeljskega bivanja, ko se je tvoja duša ločila od utruveččas in bolnega telesa ter se v spremstvu angelov vrnila v naročje Najvišjega, v naročje Stvarnika, ki te je pred 63. leti poklical v bivanje.
Želela bi biti tukaj in ti osebno izreči sledeče besede, jaz s. Metka, tvoja edina nečakinja, ki si prav zaradi tega si privzemam to čast, da se tako poslovim od tebe. Spominjam se najinega zadnjega srečanja, lanskega novembra je bilo. Srečanje je imelo pridih slovesa in čutila sem, da te vidim zadnjič. Prosila sem te, da me pokrižaš in enako sem križ sama zarisala na tvoje čelo, ob tem si mi dejal, da naj bom dobra in naj pazim nase. Vem, da je v teh tvojih preprostih besedah bila izražena posebna skrb in naklonjenost, ki si jo vedno gojil do mene.
Ko sem dobila sporočilo o tvojem odhodu v večnost smo tukaj na našem misijonu imeli s popoldansko skupino šolarjev prikaz Jezusovega prihoda v Jeruzalem, tako smo se pripravili na Cvetno nedeljo. In kako pomenljivo ti si bil takrat že na poti v Nebeški Jeruzalem. Tistega večera sem se posebaj zrla v nebo in se na nov način pogovarjala s teboj. Spraševala sem te, ali si bil srečen v tvojem zivljenju, kaj bi spremenil, če bi ti Bog dal še eno možnost? Zdi se mi, da sem dobila odgovor, ki mi je prinesel mir in hvaležnost, da si bil del mojega, del našega življenja. V življenju si iskal ljubezen. Kakor jo iščemo mi vsi. Včasih tudi na napačnih krajih.
To ljubezen si v mladih letih izkazoval kot navdušen zbiralec kanarčkov in drugih ptic, povedali so mi koliko ur prostovoljnega dela je bilo vloženega v gradnjo domačega Gasilskega doma. Nikoli si nisi ustvaril svoje družine, pa vendar smo se vedno počutili na Berčičevi domačiji pri tebi vsi doma, bil si za vsakega izmed nas del nase družine. Tvoja kuhinja je bila pogosto neurejena, pa smo vendar vsi čutili, da si lahko postrežmo in na dom odnesemo še kako domačo dobroto. Nikoli nisi štel ali zahteval kaj v zameno. Bil si velikodušen in preprost, morda celo naiven. Vendar danes stric Drago, vse to polagaš na tehtnico pred svojega Stvarnika in to je tvoja dota, ki jo polagaš predenj. Ne prinasaš mu ne zlata, ne evrov, ne parcel, prinašaš mu svoje srce.
Velika noč je pred nami, ki jo to leto zaznamuje tvoje slovo od nas, stric Drago. Ob tem si lahko jaz in vsi tukaj navzoči izprašamo vest in pomislimo nate. Ali smo ti kaj žalega storili, ali smo ti stali ob strani, ko si nas potreboval, ali smo te s čim zavedli, kaj smo dobrega opustili in ne storili, ko bi to lahko? Stric Drago odpusti mi in odpusti nam. Ti zadnjo sodbo doživljalaš in v tem trenutku želimo zate moliti in izprositi, da bi bila čimbolj milostna. Lahko ti pomagamo z daritvijo svetih maš, v Braziliji smo jo zate že darovali, skupaj s sosestrami.
Vsak od nas pa ima se čas, ki je kratek, zato se potrudimo, da bo Večnost lepa. Danes, naj bo začetek priprave na naš odhod v Večnost, k Bogu Stvarniku, ki nas ljubi z Večno ljubeznijo.
Te besede pišem na papir in hkrati čutim, da so minljive, da jih boste jutri že pozabili. Bog pa nikoli ne pozabi nobene besede. Ni pozabil tudi tistega skromnega možaka, ki se je usmilil žejnega in mu dal piti kozarec vode, ter si s tem odprl Nebeško Krajestvo. Jaz verujem, da se dobri Bog spominja tudi tvoje dobrote, stric Drago in da ti je odprl vrata svojega Kraljestva.
Hvala ti stric Drago, da smo smeli biti del tvojega življenja, počivaj v miru na tej sveti zemlji, pod zvonikom svetega Martina.
V Sau Paulu, 27. marca 2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar