Nekega dne je Gospod sklical vse Kreposti, ki hodijo po zemlji med ljudmi da so prišle predenj. Srečanje je bilo nadvse živahno, nekatere se niso videle že zelo dolgo in vse so se veselo pozdravljale in si čestitale med seboj. Med njimi pa se je znašla tudi mladenka, vse kreposti so namreč kakor mladenke, ki je nobena od navzocih Kreposti ni poznala. Vse so nekoliko v zadregi hodile okrog nje in se vprašujoče ozirale proti njej. Končno pa se je ena od njih opogumila in jo vprašala: »kdo si, kako ti je ime?« »O, zelo sem ti hvaležna za vprašanje in za pozornost. Jaz sem namreč hvaležnost in tudi moje ime je Hvaležnost!«
Hvaležnost je med
ljudmi tako redka, da je druge Kreposti niso niti poznale. Je to resnica, ali
pa je tale judovska modrostna zgodba malo pretirana? Kdaj si se ti nazadnje
zahvalil in zakaj si se zahvalil? Mnogokrat spregledamo, da bi se bilo potrebno zahvaliti za preproste in vsakdanje stvari, ki so nam mnogokrat prevec samoumevne,
tako se kasneje tudi za tiste večje več ne znamo prikloniti in priznati, da smo
bili obdarjeni. Dar postane samoumeven, mi pripada in kmalu smo lastne sreče
krojač, darovalec pa ostane brez zahvale.
Ko meseci hitijo
proti koncu koledarskega leta, nas zadnja dva lista ki sta še ostala
spomnita, da je bilo pred njima nešteto razlogov za tiho ali glasno zahvalo.
Zemlja se umirja, dala je svoj sad, Bog bodi zahvaljen. Človeka vabi, da se
podobno tudi on sam umiri v sebi in začne pisati svojo zahvalo za letošnje
leto. Da prekoplje brazde svojih odnosov z bližnjimi in z Gospodom, od katerega
prihaja vsak dober dar.
foto: A. Jagodnik |
»Žito in hvaležnost
rasteta samo na dobri zemlji!« pravi starodavni nemški pregovor. Kakšna zemlja
sem jaz? Že danes imate novo priložnost, preden odtrgate zadnji koledarski
list, da v tišini svojega bitja najdete vsaj tri razloge hvaležnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar