Bili smo ze na Trasteveru, slabih pet minut od
Urbaniane, ko se v kombiju zaslisi bucen smeh. Ena od kolegic je namrec malo
pomilujoce izjavila, ces kako dolgo sta se morala danasnja predavatelja
truditi, da sta koncno pri svojih letih dokoncala studij in tako prisla do
doktorata.
Ja, delno ima prav. Da sta Thomas Menamparampil,
salezijanski skof iz indijskega Guwahatija in Gerald H. Anderson, metodisticni
pastor iz Pennsylvanije v cetrtek, 14.
novembra 2013 prejela castni doktorat Papeske univerze Urbaniane je nagrada za
njuno zivljenjsko delo. Oba sta danes upokojena in oba sta svoje zivljenje
posvetila misijonom. Vodstvo Univerze nam je z njunim imenovanjem zelelo
sporociti marsikaj.
Gremo po vrsti. Najprej smo se zbrali okrog Jezusovega
oltarja. Vsi. Studentje, zaposleni, profesorji, dekani fakultet, dobrotniki, na
celu z glavnim masnikom kardinalom Fernandom Filonijem, ki je prefekt
Kongregacije za evangelizacijo narodov in hkrati veliki kancler nase Univerze.
Med homilijo je omenil, da ima moder student molitev vedno na ustnicah, kot
zivljensko izbiro. Molitev se namrec rojeva iz modrostnega srca. Poudaril je,
da Univerza zeli ponuditi oblikovanje, ki siri clovekovo kulturno razgledanost,
oblikuje osebnostni karakter s ciljem da se to zgodi znotraj odnosa z Bogom. S
sv. Cirilom iz Jeruzalema nam je polozil na srce: »Svetujem ti, da sprejmes
vero, kot dolocbo za vse dni svojega zivljenja.« Univerza, je se dodal, se
zaveda, da smo jim zaupani v oblikovanje, da postanemo Bozje zene in mozje.
Biti ob oltarju z brati in sestrami nestetih narodov,
je bila zame tokrat prispodoba nebes, tako bo tam. Ko sem poslusala kako se v
cudovito glasbo zlivajo zvoki orgel, trobente, afriskega bobna in violine ter
postajajo eno, sem si dejala da bomo podobno harmonijo v razlicnosti doziveli
onkraj. Med liturgijo so se menjali razlicni jeziki; arabski, swahili,
angleski, italijanski, tam v nebesih, pa bomo govorili en jezik.
V
drugem delu smo se zbrali na slavnosti akademiji, kjer je uvodnicar predstavil
castna doktorja in smo prisluhnili njunima referatoma. Prvi je bil na vrsti
Gerald H. Anderson, ki je bil dolgoletni urednik International Bulletin of Missionary Research, prestizne
revije, ki proucuje misijonsko delo. Takole je pritegnil naso pozornost. »V
sredo sem bil po avdienci na sprejemu pri papezu Francisku. Dejal sem mu, ti si
moj papez. On mi je odgovoril, naj molim zanj«. To so besede metodisticnega pastorja. Le ti so znani po
pridigarskih nastopih, tako je tudi nadaljeval:
»Velika verjetnost je, da
je bilo to nedeljo na Kitajskem zbranih po cerkvah vec kristjanov, kakor v tako
zvani krscanski Evropi. Preteklo nedeljo je bilo na Filipinih zbranih v molitvi
vec ljudi, kakor v katerikoli evropski drzavi, vkljucno z Italijo, Spanijo ali
Poljsko. Dejstvo je, da je vec katolicanov v Manili, kakor na Nizozemskem. Filipinska
cerkev letno krsti vec ljudi kakor skupaj Cerkev v Franciji, Spaniji, Italiji
in na Poljskem. Cerkev v Juzni Koreji pa ima dalec najvec misijonarjev. Ko so me v nekem
intervijuju sprasevali kaj je zame najvecji dogodek zadnjih 40 let sluzbene
kariere, sem brez pomisleka odgovoril. Dejal sem, da je to gotovo tako imenovana
sprememba gravitacije cerkvenega sredisca iz severne na juzno hemisfero, tako,
da danes krscanstvo ni vec dominantna zahodna religija, kakor je to bila na
zacetku. Rad tudi poudarim, da je bil Jezus rojen v Palestini, ki je na zahodni
strani Azije, torej je bil Azijec, kakor tudi njegovi prvi ucenci. Uclovecenje,
krizanje in vstajenje se je zgodilo v Aziji, kjer danes krscanske skupnosti z
velikim navdusenjem rastejo in odkrivajo svojo krscansko identiteto. To bi
lahko primerjal z revolucionarnim obdobjem Reformacije v 16. stoletju. Kot
cerkveni zgodovinar bi dejal, da je najbolj zanimivo obdobje zgodovine
krscanstva prav to, katerega zgodovino pisemo sedaj«.
Skof Menamparampil je svoj referat naslovil »Imam obvezo
do vseh narodov«. To obvezo vidi v misijonu socutnosti, kakrsnega nam nakazuje
zgled sedanjega papeza Franciska. »Gospod je poln usmiljenja in socutnosti.
Kako to ne bi bili mi, njegovi sinovi in hcere? Kako naj se danes soocam z
agonijo, ki jo dozivlja moje ljudstvo? Kako naj vstopim v srce nekoga, ki ni vec
prakticni kristjan, v srce nekoga, ki ga bremeni abortus, v srce nekoga, ki je
razvezan, v srce nekoga, ki ima na grbi velike prevare, ali kako naj se
priblizam tistim, ki trpijo krivico, tistim, ki izkusajo ekstremno revscino,
kako vsem tem skupinam ljudi spregovoriti o upanju. Tako eni, kot drugi
skupini, ki gresta skozi agonijo moramo dajati podporo, razumevanje, socutje,
vendar na razlicne nacine. IMAMO OBVEZO DO VSEH! Imamo to narocilo, to obvezo, ta
misijon, prevzeti nase agonijo clovestva, odkar jo je na svoje rame v
Getsemaniju prevzel Jezus. Naj bo ta misijon uresnicen preko mene in tebe«, je
zakljucil skof Thomas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar