Moj vinograd

Se vedno se jasno spomnim tistega popoldneva, ko se je 19. aprila 2005 pokadil beli dim iz sikstinske kapele. Bili smo na dvoriscu oratorija na Testacciu. Le streljaj od trga sv. Petra. Spogledali smo se in odlocili: gremo tja! Kombi se je napolnil ter se preko mosta na Teveri spustil na lov za prazen parkirni prostor. Ljudje so vsi sli v smeri Vatikana. Kdo je, koga so izvolili? Italijani bi dejali: che emozione, mi pa preprosto vznemirjenje! Napetost je rastla. Habemus papam. Benedikt se je predstavil in ostale so mi njegove besede: zelim biti ponizen sluzabnik v Gospodovem vinogradu. 

Presenti me vedno in upam, da me nikoli ne bo minilo presenecenje nad norim zaupanjem, ki ga ima nas Gospod nad nami, nad preprostim clovekom. Izroci nam vinograd, da ga obdelujemo in se odpravi, toda zgolj navidezno. V nas vinograd vsake toliko poslje nekoga, da spremlja kako napreduje rast, kako teren vpliva na sadike in kako zorijo sadovi. Gospod na obupa, pa ceprav naleti na skale, na suho in trdo zemljo, ki je negostoljubna in prej zapisana smrti, kakor zivljenju. To zemljo dokoncno naredi rodovitno, ko kri njegovega Sina pomoci tla in jih posveti. Ko Oce da Sina, svojega ljubljenega in dragocenega edinca v roke nam, ki smo mu prav tako ljubljeni in dragoceni.

 

Gospod ne obupa nad mojim vinogradom, kmalu bo minilo 40 let, ko ga obiskuje, vzgaja, obrezuje, trebi mladike in zasaja nove trse. Hvalezna sem mu za nezne reze, kakor tudi za tiste posege, ki so segli do korenin. In prav na danasnji dan mi je pokazal nov nasad, tam preko oceana, ob reki Paraiba, kjer me caka bodoca sestrska skupnost. Tam me bo posadil in kamor Gospod posadi, tam se cveti in tam se pobirajo sadovi.