Nepremagljivo Sonce. Moj prvi spomin. Morda deklica treh let, ne več. Sedela sem na črtasto pisanem ležalniku, na dvorišču pred domačijo, na koncu vasi. Dišalo je po posušenem senu, črički so oddajali svoj glas, sonce pa je pripekalo. Oči so se odprle in kmalu spet zaprle, saj me je sonce oslepelo. Ostajala sem v tej toplini, prisluškovala glasovom in se zavedala, da je okrog mene polno življenja. To je moj prvi zavedni spomin, da sem, da obstajam, da bivam. Spomin na sonce in zavedanje, da me vodi in spremlja Nepremagljivo Sonce, ki nikoli ne zaide. Moj Gospod in moj Bog!
Začenjam s pisanjem bloga na praznik Nje, ki je bila vzeta v nebesa z dušo in telesom. Marija Vnebovzeta. Zaznavam hrepenenje po nebesih, po tem, da bo prišel dan, ko se bom znašla v večni luči. Ne sama, z Njim in s tistimi, ki jih imam rada, v občestvu bomo eno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar