Asiske stopinje

Jesen. November. Assisi. Povabilo na romanje skupaj s studenti katoliskih univerz je bilo kakor obvezno, tudi na naso sestrsko skupino na Urbaniani. Brez pomisleka. Seveda grem! »Vstal je in sel za njim«. To je bilo letosnje vodilo srecanja, ki ga tradicionalno pripravlja univerzitetna pastorala rimske skofije. Prva sobota v novembu je torej rezervirana za Assisi. Prikljucili smo se studentom UPS-a (Università Pontificia Salesiana) in se takoj pocitili doma, med svojimi ljudmi, med mladimi. 

Na ploscadi pred Marijo Angelsko so nam izrekli dobrodoslico rektorji Univerz. Lepa gesta. V cerkvi nas je cakala kateheza, po njej pa sveta masa. Skof je studente povabil, naj se dvignejo in usmerijo, zastavijo svoje zivljenje za vredne stvari. Tako, kot so to storili Francisek, Klara, Pier Giorgio Frasatti, ... Iz svojega vsakdana so vstali in naredili korak naprej. Zelo osebno je povabil vse navzoce, da naj studentske kaplane dobro zaposlijo, napovedal je, da se zacenjajo pripravljalna srecanja za podelitev krsta in birme. Kot oce je nagovarjal in mislim, da nagovoril.

Nase romanje se je nadaljevalo. Navkreber. Pogled je segel po ravnicah, sveze zaoranih brazdah, olivah. In po opecnatih ceglih, ki so tlakovali pot do vznozja Assisija. Na vsakem ceglu je bilo odtisnjeno ime. In eden ni bil enak drugemu. Kasneje mi franciskan razlozi, da so na njih imena dobrotnikov. Meni pa so biliprav ti tlakovci navdih za molitev. Koliko ljudi je vstopilo v moje zivljenje, koliko jih je pustilo v njem svojo sled. Nekateri so me prosili molitve, tudi danes me  prosijo zanjo. Tako se je tlakovala moja molitev navkreber, tlakovec za tlakovec, vsak je nosil ime druge osebe; Sabi, Marjetka, Peter, s. Damjana, Barbara, Eva, Antonio, ir. Monaliza, Janez, ... in drugi.

Podobno ob vracanju. V temi, ob soju svec, v reki 3000 mladih. S pesmijo na ustih, z okrepljeno vero v Gospoda, v mlade, s hvaleznostjo za svetnike.