Adios, chiquitas, dokler se ne srecamo v nebesih

Danes so moje oci zazrte v nebesa, v nebeski Jeruzalem. Pa ne le danes, tako naj bi bilo vsak dan. Don Bosko je mladim dejal, naj zivijo z nogami na zemlji in s srcem v nebesih. Tako ja. Cilj je znan, nebesa torej. In danes je praznik tistih, ki so ze tam. Nekateri so uradno potrjeni s strani Cerkve, da imajo tam stalno prebivalisce in jih castimo kot castitljive, blazene, svetnike. Za druge, teh pa je mnogo vec pa lahko slutimo ali smo prepricani, verujemo da zivijo v obcestvu Vseh svetih. Tudi moje, tvoje imeje zapisano v nebesih, tam nas caka nas dom.

Te dni zakljucujem seminarsko nalogo o slovenskih sestrah HMP, ki so odsle v misijone. Le teh je ducat ze pokojnih in verujem, da so clanice nase najvecje skupnosti, ki zivi v nebesih. Tam jih je 14.483, medtem, ko nas je na zemlji 13.020, malo za zanimivost. Pri vsaki od sester je v njenem zivljenjepisu zaznana sled svetosti. Kako vspodbujajoce je prebirati biografije, ki dajejo tovrstno upanje. Kaksen zarek svetosti podelim tudi tukaj.

S. Julijana Spur je bila misijonarka v Braziliji, imela je tudi rodno sestro redovnico HMP, s. Agnezo. Sprva je dvanajst let delovala v solskem zavodu sv. Ines, v Sao Paolu. Tam je bila uciteljica anglescine, fizike, kemije in katehistinja. Kdor jo je poznal v tistem obdobju je dejal, da je bila »veselje skupnosti«. Med svojimi zapisi so nasli to, kar je sama globoko zivela. Takole pravi: »Pri Bogu si moramo izprositi preprosto srce, ki bo zmoglo ljubiti in sotrpeti z ubogimi. Evangelij moramo razsirjati bolj z zgledom, kot z besedo. Nase edino bogastvo je Bog, ki prebiva v srcu. Masa traja pol ure, ampak nase zivljenje mora postati neprestana daritev«.

V Argentino je leta 1923 odsla s. Ivana Perovsek, doma iz Ortneka. Ko so v Rio Gallegosu obhajali pogrebno maso ji je duhovnik med homilijo namenil sledeci kompliment: »s. Ivana ni bila duhovnik, je bila pa posvecena hostija.« Na vse nacine si je prizadevala, da bi med ljudi vnesla krscanske in tiste splosne moralne vrednote. Pri tem je bila zelo ustvarjalna. Med pesacenjem je pogosto ustavila kaksno vozilo in prosila, da jo zapelje na zeljeno lokacijo. Pot je izkoristila za dialog z voznikom. Tako ji je v Punta Arenasu z veseljem ustavil gospod in pogovor je stekel. Voznik ji je kmalu iskreno zaupal: »veste jaz sem zelo hudobna oseba«. S. Ivana se ni dala prepricati in je hitro odvrnila: »potem bom pa zelo molila za vas, da se boste poboljsali.« Ta voznik je bil g. Allende, ki je nekaj mesecev zatem postal predsednik Cila. Posmrtno so obcinske oblasti Ria Gallegosa priznale, da je bila s. Ivana »pionirka, ki je spodbujala civilizacijo in kulturo na tem obmocju« in tako v hvaleznosti za njeno zivljenje po njej imenovali eno od mestnih ulic.

V Venezueli je vec let delovala tudi s. Angela Medvesek iz Gorice. Ze od malega je bila nadarjena za jezike, poleg slovenscine je govorila se italijansko, nemsko, latinsko, srbo – hrvasko, francosko in anglesko. Tako ji ni bilo tezko dodati se spanskega jezika, ko je leta 1934 odhajala v Los Teques. Med potovanjem z ladjo se je spoznala z mladim dekletom, ki se je z velikim zadovoljstvom pogosto, na palubi srecevala z njo. Le nekaj mesecev po prihodu je potrkala na vrata k sestram HMP in zaprosila, da bi rada postala »kakor s. Angela«. Tako vemo, o cem so tekli njuni pogovori. Ko se je zaradi hude bolezni vracala iz Venezuele, nazaj v italijansko Genovo, je svojim dekletom iz internata v pismu zapisala: »Adios, chiquitas, dokler se ne srecamo v nebesih.«

Bl. Stefan Sandor

Te dni se salezijanska druzina veseli nove svetosti. To je nedavno na Madzarskem za blazenega proglasen salezijanec pomocnik Stefan Sandor. V cetrtek zvecer smo se ob vrhovnem predstojniku don Pasqualu zbrali v cerkvi Srca Jezusovega in imeli maso v zahvalo za ta dar.

 

Manabe

Svetost pa vabi in in je mnogim idelal, izziv. Vsi smo poklicani, po krstu, da postanemo sveti. Mnogi se ob zivljenju svetikov, navdusijo zanjo. Tako je bilo tudi s Filomeno Mario Rodrigues, ljubkovalno so jo klicali Manabe. Deklica prihaja iz Timorja, to je otocje v Indoneziji. Nedavno nazaj so mi sosestre podarile kratek zivljenjepis. Ko je bila Manabe se v maternici, je mati razmislajala o splavu, saj zaradi stevilnih otrok ni vedela kako bo zmogla sprejeti se enega. Rodila se je kot enajsti otrok, v Lospalosu 28. februarja 1976. V oratoriju sester HMP v Balide je spoznala zivljenje nase blazene Laure Vicuna. Z velikim navdusenjem je postala clanica skupine Laura in je sanjala, da bo tudi sama postala nekoc sestra. Uvidela je, da ji druzinske razmere to ne omogocajo. Bila je nemirna, saj je mama zapustila druzino in se preselila k drugemu moskemu, medtem, ko je moral oce skrbeti za vse otroke.

V molitvi je izrocala svoje zivljenje Bogu in se zelo priporocala bl. Lauri. Manabe je zelela resiti mamino zivljenje. Marijo Pomocnico je prosila za no spreobrnenje in za edinost v druzini. Oporo je nasla med svojimi prijatelji animatorji v oratoriju in med sestrami HMP, posebaj pri s. Mariji Fe ter duhovniku jezuitu p. Juvitu. V tej njeni preiskusnji jo je doletela tezka bolezen. Diagnosticirali so ji rakasto tvorbo. Po prvi operaciji na Baliju je ze kazalo na izboljsanje, toda bolezen se je ponovila.

Trpljenje, kakor tudi vse zivljenje darovala za svojo mamo. Teden dni pred smrtjo je poklicala svojo najboljso prijateljico Anau, s katero sta izbrali pesmi za njeno pogrebno slovo. Dejala ji je: »smrt je lepo darilo, preko tega darila bom srecala Boga. Ze vidim Lauro Vicuno. Vse vas bom cakala tam. Vedno, ko boste delali dobro, bomo povezani eni z drugimi in tako vedno blizu«.

Manabe je trpela v tisini, pred smrtjo je pustila materi kratko sporocilo: »mama, v nebesih bom molila zate«. Odsla je v Ocetovo hiso 28. aprila 2000. Po smrti so stevilni ljudje prejeli milosti, prav na priprosnjo Manabe. Mnogo let zatem, se je tudi mati vrnila nazaj domov. Moz Antero, ki jo je zvesto cakal jo je sprejel v svoj dom in ji stal ob strani vse do njene smrti. 

MARIA SARANI SIRA NIA TULUN HAROHAN MAI AMI.

 (v jeziku tetum - Timor)

Marija Pomoc kristjanov, prosi za nas!