Ti si ...

Deckove oci so se z obcutenim zamaknjenjem ozirale v veliko belino na sredini monstrance. Zelene veje so se sibile v pisu vetra, meni pa so deckove oci povedale vse. Stala sem za pevskim zborom in nisem videla na oltarcek, videla pa sem njegove oci in preko me je gledal Jezus. Decek je bil otrok mladostne prijateljice in danes so oni tisti, ki stopajo za nami. Presinilo me je, ko sem se zavedla, da sem ze iz neke druge generacijem khrati pa mi je bilo izjemno lepo, da je med nami vzajmenost. 

Filip, foto: Meta

Je res preteklo ze toliko let, da se smem spominjati kot nekaj oddaljenega svoje otrostvo in mladost. Mislim, da bo res tako. Besede nekoc mojih mladih starsev in njihovi izzivi danes na nek nacin postajajo tudi moje besede, izzivi. Ko ob obiskih druzinskih prijateljev popestujem njihove otroke opazujem, kako so nekateri podobni svojim roditeljem, kako se rod nadaljuje, kako so se uclovecile sanje mnogih. Ko smo se bolj kakor ne zeleni soocali s premagovanjem tezav, resevali velika vprasanja okolice in se pocutili velike, danes ob pogledu nazaj gledamo z veliko vecjo realnostjo. Ideali so ostali, sanje so ostale, pa vendar je zivljenje postalo vse bolj resnicno. Za nekoga, ki je zorel ob izkusnji bolecine, se je naucil soocati tudi s tezkim, za drugega je bila priajteljeva bolecina priloznost za socutje in solidarnost, najde pa se tudi kdo, ki se je popolnoma oddaljil.

Pod planinami, foto: MAK

V soboto sem se vozila pod Karavankami in opazovala skalovje, ki je v vznozju dajalo zavetja mnogim rodovom in iz belih vrsacov posiljalo tudi v poletnih mesecih zaloge vode, da je bilo zivljenje in zemlja rodovitna. Kako trden je nas rod? Kaj ga je v zvestobi ohranjalo, da je vztrajal na tej zemlji? Avto je v Begunjah zavil proti Brezjam in velika vrata bazilike so bila napol odstrta. Pater je ravno pobiral pusco in masnik se je pripravljal, da bo izgovoril besede posvecenja. Pokleknili smo. Slisalo se je scebetanje malckov, ki so nemoteno nadaljevali z otroskim slavljenjem. Duhovnik pa je molil: “Resnično si svet, Gospod, naš Bog, vir vse svetosti. Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa”.

Marija Kraljica Slovencev, foto: MAK

Ti si resnicno svet. Ostajas z nami iz roda v rod in nas posvecujes. Danes posvecujes duhovnike za ta rod pod Triglavom, da bo lahko tudi jutri pokleknil pred Teboj in se ob tebi okrepil, napil in opolnomocil za pot v tem tisocletju. 

Ema, foto: MAK

Kje je tvoj dom?

Podobe za debelim steklom vagona stevilka 7 so se hitro menjale. Vlak je s hitrostjo 172 km na uro v petih urah opravil z razdaljo med Rimom in Trstom in le se nekaj kilometrov me je locilo od domovine. Kratek cas, da bi vanj strnila zadnjih deset mesecev, pa vendar dovolj, da se je v meni spontano ponavljala molitev izvoljenega ljudstva: “spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog vodil…” v tem casu milosti”. Kam se vracam? Domov. “ Kje je tvoj dom”? Mi je vprasanje le nekaj dni pred odhodom zastavila Mati Yvonne. Res, kje sem doma? Tam, kjer je tvoje srce, bi odgovoril svetopisemski pisec. Srce je dom, kjer so spravljeni zakladi. Zelim si imeti tako srce, kakor je bilo Don Boskovo: siroko, kakor pescene obale. Nenazadnje sem tu v mesecu Jezusovega srca, kamor se zatekajo vsi narodi sveta in v njem najdejo svoj prostor, svojo domovinsko pravico.

Bohinjsko jezero; foto: M. Mezek

Srcno pritrjujem svetopisemskemu piscu, hkrati pa vem, da je hisa roditeljev vedno dom mojih zacetkov, od tu izviram, tu so moje korenine in rada jih imam. Rada te imam Slovenija. Ni bilo samoumevno, da mi bo pred odhodom cez ocean se enkrat dano oditi domov; k domacim, k sosestram, k prijateljem. Na kraje, kjer se srce spominja, podozivlja in crpa iz zgodovine za prihodnost. Tu ni vec isto, kakor je bilo pred letom dni, ker nas je cas zorel in smo drugi ljudje, kakor smo bili pred letom dni. Ko me jutranja pot vodi po Mestnem trgu zagledam smetarja. Se vedno je isti, zvesto opravlja svoje delo, ob isti uri, kakor sama k masi je on na delu. Isti, pa vendar drugacen. K Telovski procesiji tokrat pristopim v domaci zupniji. Ko sem bila sama toliko stara, kakor je danes necakinja Neza smo hodili z evharisticnim Jezusom cez polja vsaj eno uro. Kraj je isti, tudi praznik, pot procesije se je spremenila, skrajsala, pa vendar Jezus je hodil med nami. Spominjaj se…

Telovo, foto: MAK

Tu sem v mesecu, ko praznujemo dan drzavnosti in obelezujemo spomin, ko smo razglasili neodvisnost dezele pod Triglavom. Ni mi vseeno za Slovenijo, ni mi vseeno kdo vodi nase ljudstvo. Ni mi vseeno kdo ima v rokah moc odlocitve, kdo razporeja skupno bogastvo. Ni mi vseeno kdo pise zakone in razglasa sodbe v imenu ljudstva. Ni mi vseeno za prihodnost nasih otrok, mladine, nasih druzin in starejsih. Ni mi vseeno, ker je Slovenija moja dezela, drzava in domovina. In ta dezela, drzava in domovina je vpeta v nekaj vec. V to kar kristjani poimenujemo Gospodov odresitveni nacrt. Ne bojte se! Gospod skrbi. On izpolni obljubo. Brez njegove volje, nam se las ne pade z glave. On nas bo priznal pred Ocetom, ce ga bomo mi priznali pred ljudmi. Tako bomo postali prebivalci vecne domovine, tiste nebeske.

Selivka, foto: splet

Molitev za domovino

Nebeški Oče, postavil si nas v to lepo domovino, da bi
izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje.
Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat
iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge.
Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja.
Naj Tvoj Duh zaveje nad možmi in ženami, ki nas
vodijo, da bodo delovali za pravičnost in razvoj
domovine, nam državljanom pa pomagaj,
da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo
kljub razlikam veselili drug drugega.
Pomagaj nam podpirati mlade, biti blizu družinam in
ostarelim ljudem.
Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo.
Na priprošnjo nebeške matere Marije se nas usmili,
molitev in post naj bosta naša zaveza s Teboj.
Prosimo Te, podeli nam blagoslov za naše osebno in
skupno življenje.
Amen.

Slovenska zastava, foto: splet

Da bi bili eno

Sedaj je že kar nekaj let od tvojega in našega druženja v SKŽ, tvoje življenjske odločitve, iskanj … ali lahko pogledaš na ta čas iz današnje perspektive in podeliš z nami tisto, kar ti po tem času  ostaja?

Res je čas teče, izkušnje se nizajo, osebe, ki vstopajo ali izstopajo iz mojega življenja se menjajo, pa vendar ostajajo v meni, so del mene. In del moje življenjske poti je zaznamovan s triletno vezjo, ki sem jo tkala v Skupnosti. To so bila zame leta iskanja, rekla bi resnejši začetki osebne odločitve za krščansko življenje, za Jezusa. In bolj, ko z neke časovne oddaljenosti zrem nazaj bolj se zaiskrijo izkušnje, oživijo odnosi, oznanjena, podeljena in živeta Beseda pa me povede v tiste prvinske in močne dotike Gospoda, ki si je skušal pridobiti mesto v mojem srcu. Povabilo v SKŽ je prišlo iz Valerijevih ust, blizu polja čudovitih sončnic, nekje v vročem Valladolidu, med izmenjavo mladinskih voditeljev. Spominjanje v meni vzbudi hvaležnost, srce slavi in gleda, kako je Gospod, kakor zidar polagal temeljni kamen pod zgradbo mojega življenja. Kakor zidar je neutrudno zbiral tisto pravo razmerje peska, vode in cementa. Prepoznavam, da je v temelju moje življenjske zgradbe zacementirana občutljivost za razbiranje znamenj, ljubezen do meditativne in premišljevalne molitve ter prepričanje, da se Gospod da najti v vsakem in v vsem. Gospod je Ignacijev duh čudovito združil z duhom salezijanske karizme in glej nastala je nova stvar. Kakor je Ignacij svoje poslanstvo posvetil za “širitev Božje slave in časti”, je Don Bosko svoje življensko geslo izrazil v: “daj mi duše, drugo vzemi”!

Ali nam lahko v kratkem predstaviš, kaj počneš in kaj si v vmesnem obdobju, ko si zapustila SKŽ počela?

Iz SKŽ sem po času razločevanja stopila na pot redovniškega življenja. Znamenje, me je pripeljalo k sestram hčeram Marije Pomočnice. Po začetnem oblikovanju in prvih zaobljubah sem se iz Rima vrnila v Slovenijo in sedem let preživela med Bledom, Novim mestom in Ljubljano. Med študijem teologije sem se posvečala spremljanju skupin v Marijinem domu na Bledu in Duhovnem centru de Notre Dame v Novem mestu, v Ljubljani pa sem sodelovala pri študentski pastorali. Kot stalnica so me skozi vsa leta pritegovali misijoni. Že kot najstnica sem spremljala slovenske misijonarje, prebirala misijonsko literaturo in življenjepise misijonarjev, takrat sem jasno čutila kako je lahko nekdo srečen, če osrečuje druge, če se daruje.  To spoznanje se je preoblikovalo v aktivno spremljanje misijonskih prostovoljcev Združenja VIDES, s katerimi sem pet let zapored med študijskimi počitnicami preživela v misijonih v Angoli in Braziliji, spremljala sem tudi posamezne prostovoljce, ki so kasneje odšli v Kambodžo, Anglijo, Mozambik...

Ko se je septembra 2012 približevala moja dokončna podaritev Gospodu z večnimi zaobljubami sem predenj položila vse svoje bitje. Prepoznala sem se neskončno obdarjeno in ljubljeno. Pa vendar je v meni ostajalo ponavljajoče vabilo v misijone. Si mi res dala vse? Vse? Vsedla sem se in napisala prošnjo za odhod v misijone, ki sem jo skupaj s prošnjo za večne zaobljube položila na daritveni oltar. Po štirih mesecih me je vrhovna mati Yvonne poklicala in me povabila v Rim na leto misijonske formacije. Decembra 2013 je proces razločevanja pokazal na moje misijonsko polje, ali bolje misijonsko megalopoli, ki je Sao Paulo v Braziliji. Trenutno zaključujem tečaj misijologije na Urbaniani in se bom po služenju na Vrhovnem zboru naše redovne družbe koncem novembra odpravila v Brazilijo.

Redovništvo kot življenjska odločitev. Ali misliš, da ima običajen, lahko tudi veren laik zgrešeno predstavo o redovniškem poklicu, npr. da je človek s tem ujet, v čustveni osamljenosti, brezpogojni pokornosti, odpoved telesu…

Ko se srečujem z ljudmi “iz sveta”, pa tudi z vernimi laiki najdem med njimi zelo različne podobe, ki jih nosijo v sebi o redovniškem življenju. Lahko bi rekla, da so te podobe povezane do neke mere z njihovo (ne)razgledanostjo, (ne)izkušnjo, ki jo imajo o posvečenem življenju pa tudi s tem koliko si posameznik pusti, da mediji ali pač drugi rišejo to podobo in koliko jo pravzaprav kupijo od drugih. Včasih na Facebook profilu objavim kako fotografijo iz mojega vsakdanjika. Glavnina reakcij je zelo pozitivnih, se pa najde tudi kakšna, ki preseneti in da misliti. Ob eni, kjer igram namizni tenis s sosestro, v redovni obleki, mi je daljni znanec kar malo žalostno pripisal, če so to še vedno nune... Priznam, da me je presenetilo. Ne toliko komentar, kakor spoznanje, da se na redovništvo lahko gleda tudi zelo ozko; česa se ne sme, čemu smo se odpovedali, kako smo v mnogočem omejeni.

Pa je vendar prav nasprotno, odpoved osrečuje in odpira za večji dar, za večjo rodovitnost. Iz dneva v dan prepoznavam, da me Gospod kliče k več in ne k manj. K več ljubezni in podaritvi bratom in sestram, k globlji poslušnosti, k večji transparentosti in predanosti. Seveda pa so trenutki ali tudi obdobja, ko je zaobljubo težko živeti, ko pride osamljenost, ko težje prepoznam Božjo voljo preko določene osebe ali dogodka, ali ko preprosto hrepenim po bližini, razumevanju, objemu. Takrat črpam iz vodnjaka pretekle izkušnje, spominjanja, molitve, takrat je čas, da v Duhu in resnici ponovno rečem; “da Gospod, izbrala sem te za vedno”!

Navedena vprašanja z lahkoto pripišemo vsaki osebi, pa čeprav gre za poročeno; vemo, da so ta stanja vedno bolj prisotna v  družinah, družbi... Kako vidiš to stanje ali je to splošen vpliv, kjer ni izjem in smiselnosti primerjave/razlikovanja?

Današnji trend življenja vsiljuje “vrednote” kot so biti vedno on-line, znajdi se sam, uživaj do konca. Nekaj diametralno nasprotnega temu kar je tišina, sodelovanje, vzdržnost. Velika večina sledi temu vzorcu in se nemalokrat znajde v globoki praznini neodnosa, nesmisla in številnih odvisnostih.

1. Koliko komuniciramo – povemo pa malo ali nič, kako razvrednotena je beseda. Razvrednotena, ker se ni prej rodila in kalila v tišini. Vprašajmo se o kakšnih banalnostih teče beseda, ali na kaj mnogi komunikacijski strategi usmerjajo našo pozornost, pravi svetovni problemi pa se zakrivajo: lakota, begunci, genetski poskusi, uničevanje ekosistema, perverzna ekonomija, suženjstvo, … Vse velike stvari in velike spremembe so se vedno rodile v samoti in iz tišine!

2. Kako napadena in celo osovražena je osnovna celica družbe družina, skupnost moža in žene iz katere zveze se rodi novo bitje. S tem je napadena podoba Boga, ki je trojica, skupnost, kjer se eden podarja drugemu. Zato je danes izjemno pričevalno živeti skupnost: družinsko, redovno, župnijsko, v gibanju, v kraju, državi, Evropi,... svetu. Koliko kristjanov po svetu je danes pobitih, so mučenci, ker preprosto živijo skupnost, živijo največjo Jezusovo zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil in so s tem moteči in se ne udinjajo temu kar je lažje ali naravnost povedano kar je od Zla.

3. Mnogi živijo za današnji dan in jutri ne obstaja, prihodnosti ni. Čemu bi živeli s pogledom na jutri, če ni prihodnosti, če ni otrok, če ni smisla, cilja k čemur stremeti, če ni vere v Presežno, vere v Nebesa, v večno življenje? Zato je uživam zdaj in uživam do konca. Naveličanost lahko prekine tudi evtanazija. Vse je možno. Koliko odvisnosti je danes, koliko terapevtom dajemo služiti, da bi nam pomagali živeti uravnoteženo življenje. Živeti pravo mero, toliko, da nekaj še ostane, da lahko tudi kaj podarim in sem solidaren s tistimi, ki imajo manj od mene. Naj bo prava mera v vseh porah življenja: duhovnem, moralnem, materialnem in vrnilo se bo pravo ravnovesje tudi v Stvarstvo.

Kaj te v tvojem vsakdanjiku običajno najbolj navdušuje pomirja, spremlja in kaj morebiti pogrešaš? V čem vidiš prihodnost redovne skupnosti, lokalne in vesoljne cerkve?

Zelo rada imam naravo in ljudi. Rada hodim in opazujem lepoto zelenja, vonjam svežo pokošeno travo, poslušam pljuskanje vode, se prepustim pišu vetra in stremim v modro ali zvezdnato nebo. To me napolnjuje z neskončnostjo in ljubeznijo, da je vse ustvarjeno zame, za nas. Včasih tudi kaj ujamem v fotografski objektiv ali zapišem, se izrazim na blogu. Rada sem med ljudmi, poslušam njihove zgodbe, v zadnjem letu odkrivam modrost starejše generacije. Navduši me, ko se v skupnosti zedinimo in si po drobnih stvareh izkažemo naklonjenost, ko se ob večerih vsedemo skupaj in v družinskem duhu poklepetamo v razvedrilu, pojemo in se veselimo. Včasih pogrešam več preprostosti, tudi večjo odprtost in zaupanje do ljudi izven samostanskih zidov in skupnega sodelovanja.

Prihodnost redovništva in s tem tudi Cerkve vidim prav v povabilu, da postanemo bolj skromni, preprosti, pristno veseli in odprti, da smo torej Cerkev v izhodu, da smo med ljudmi in za ljudi. Ko gledam lokalne cerkve npr. v Indiji, v Vietnamu, v Koreji, v latinski Ameriki in nekaterih afriških predelih prepoznavam prav te značilnosti. Tam so povezani v manjše skupnosti, se zbirajo ob Božji besedi, si delijo dobrine in se podpirajo z molitvijo. Duhovnikov je bistveno manj, kot v Evropi, ima pa pomembnejše mesto in s tem pravo mesto v Cerkvi tudi žena in laik. Spremljam in molim za mojo domačo slovensko Cerkev, ki je trenutno v preižkusnji, vem pa da vsaka preizkušnja rodi sad za nekaj novega. Hkrati pa se radujem z vesoljno Cerkvijo, ki v številnih udih napreduje v ljubezni, darovanju in svetosti. Želim si, da bi se vsi kristjani vedno bolj čutili del te ene Cerkve in črpali iz njenega zaklada.

Ali imaš kaj stika s SKŽ in kaj bi nam sporočila?

Čutim duhovno povezanost, do preteklega leta sem bila tesneje povezana z jezuiti in prebirala Plamene. Ohranjajte dediščino, ki ste jo prejeli v dar, vašo karizmo. Naslanjajte se na izročilo sv. Ignacija in prevajajte njegovo naročilo “iskati Boga v vsem in v vsakem” v jezik sodobnega človeka. Vztrajajte pri polaganju temelja vere med slovenskim ljudstvom, skupaj v občestvu Cerkve. Čas gibanj prihaja in je že prišel, Cerkev bo trdna tam, kjer bo njeno občestvo trdno povezano med seboj. Ostanite povezani v Kristusovi ljubezni in med seboj.

Pogovor je vodil Jovan Lukovac

Objavljeno v reviji SKŽ – Plameni – jun. 2014 / št. 6

Zmagovita ekipa

Mehka zelenica, vedno skrbno urejena in negovana. Na njej se dopoldan rekreirajo starejsi gospodje, v popoldnevu je na vrsti mladina in otroci. Zvecer, ko se ze naredi mrak in prizgejo mocni reflektorji pa se v izbranih dresih na igriscu pojavijo tisti ta pravi nogometasi. Velik stadion je oddaljen le dobrih sto metrov in veter v valovih prinese tekmo dobesedno v neposrednem prenosu. Ce se povzpnem na hisno teraso pa jo lahko celo gledam.

Foto: splet

Sopihanje igralcev, glasni vzkliki, spodbudno ploskanje, zvizg sodnikove piscalke in krik, ko se zatrese mreze je te dni hvalezna muzika miljijonom navijacev po svetu. Statistike pravijo, da je nogomet najbolj priljubljena skupinska igra. Vedno so mi bili navdih igralci, ko so se v dezju, zgoci pripeki, prahu ali snezni nevihti podili za okroglim usnjem. Nogometna ekipa je zame v neki meri navdih za skupnostno zivljenje: timski duh, sodelovanje, upostevanje pravil, enake uniforme, kapetan, disciplina, napad – obramba, do zmage se pride skupaj, ob porazu si delezimo posledice in igra je javna je na oceh publike.

Foto: splet

Pred casom mi je znanec na Facebook, ko je izvedel, da odhajam v misijone v Brazilijo napisal sledece priporocilo: “Spoštovana! Vas osebno ne poznam vendar vam želim uspešno delo v Braziliji. Sem iz Argentine in živim v Ljubljani že več kot 10 let. Zagotovo se boste znašli v tujem okolju, ki je blizu mojega rodnega kraja, Buenos Aires. Obvezno se morate naučiti osnove nogometa, če jih še ne obvladate. Tako boste hitreje blizu brazilskih src, ki bodo v 2014 gostili svetovno prvenstvo v nogometu. Lep pozdrav in kapo dol”. No, nekaj osnovnih pravil poznam, je pa res, da sem se pripravljena se kaj nauciti :-).

Foto: splet

Ko sem danes premisljevala in se zatopila v skrivnost Svete Trojice sem se kar hudomusno nasmehnila, ko sem pomislila kako dober tim so – je ta nas Bog. Bog, ki igra ekipno, ne dela nic na svojo roko, ampak je prvak v sodelovanju, timskem nacrovanju in izvedbi. Je odlicen v napadu in v obrambi, kako sele v preigravanju nasprotnika. Njegov vecni nasprotnik je Zlo, ki zeli biti kakor Bog, pa mu nikakor ne uspe. Njegovo igrisce je tako teritorij zemeljske oble, kakor nebeska prostranstva. Vsakic, ko zadane gol je storjeno dejanje ljubezni. Goooool! V elitni ligi pa igrajo vsi tisti, ki so prestopili nebeski prag in so si priskrbeli dragocene vstopnice, ki nikoli niso razprodane in so vedno na voljo.

Foto: splet

In se spomin na Afriko. Na prasne angolske ceste, kjer so se v ribiskem Cacuacu bosonogi fantici podili za zogo. Za posebno zogo. Nogavica, ki je bila natlacena s cunjami je povzrocala neizmerno navdusenje in nemalokrat so bili dnevi v njeni druzbi edino, kar so ti otroci razumeli za veselje. Ni bil pomemben gol, kolikokrat je napadalec ze tik pred golom usmeril zogo nazaj v obrambo, le da se je igra nadaljevala, da je dal lahko gol tudi nekdo drug, da je v ospredje prisel tisti, ki je bil manj spreten ali bolj pocasen. To je pravo veselje! Narediti veselje nekomu drugemu! “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina”; in kadar ljubimo nas ni strah zgubiti, ker zelimo, da zmaga tisti, ki ga ljubimo!

Foto: splet