sobota, 30. november 2013

Svet, ki si ga zelim


Leto 2014 je s strani Zdruzenih narodov proglaseno za mednarodno leto druzinskega kmetovanja. Do te odlocitve so prisli po mocnem pritisku 360 nevladnih organizacij in 60 drzav sveta. Zadnji petek v novembru sem se skupaj s s. Idalino, s. Lucio in s. Julio, ki je s strani Druzbe HMP odgovorna za sodelovanje pri JPIC (komisija za pravicnost – mir – varstvo stvarstva) udelezila njihovega rednega srecanja. Srecanje je razdeljeno v tri dele: predstavitev stanja zgoce tematike, refleksija povezana z molitvijo, konca pa se s korakom, kaj lahko storimo, spremenimo, izboljsamo. 


Foto: splet
 
Ali veste da:
-       -   870 milijonov oseb trpi kronicno lakoto? Med otroci je priblizno 171 milijonov mladoletnikov, mlajsih od pet let, ki so kronicno podhranjeni, skoraj 104 milijona otrok ima premajhno tezo.

-        -  Ekonomska kriza, energetska kriza in klimatske spremembe so pokazale, da ima dominantni model kmetovanja velikih multinazionalk velike omejitve.

-        -  Se danes kmetijstvo izvaja na 38,5 % zemeljske povrsine in pridelki nudijo vec kakor 84 % prehrane na svetu?

-       -   43 % svetovnega prebivalstva je zaposlena v kmetijstvu, od tega jih je 55 % v drzavah v razvoju.

-        -  Druzinsko kmetijstvo zagotovi 75 % kmetijske proizvodnje in doseze do 80 % povprasevanja na notranjih trgih.


Sprasevali smo se ali je mir mogoc, ce 15 % ljudi na svetu obvladuje 80 % svetovnega bogastva? Preteklo leto nas je bilo na planetu Zemlja 60 milijonov vec, 60 milijonov ton psenice pa je bilo premalo. Ali to lahko res traja, koliko dolgo se? Ljudje, ki trpijo lakoto danes predstavljajo dve tretjini svetovnega prebivalstva. Ne nehajte ponavljati odgovornim za vaso prihodnost: manj orozja in vec orodja za obdelavo zemlje. Za vse. Manj bomb in vec kruha. Za vse!

Delite z drugimi, da boste ljubljeni. Razorozite se, da lahko ljubite. To so pogoji za prezivetje!



četrtek, 28. november 2013

Ko te izprasajo ...



Nekaj dni nazaj me je v postnem nabiralniku cakalo zbirno pismo radeljskih veroukarjev. No, njihova katehistinja s. Elizabeta jim je nalozila nalogo, da napisejo pismo misijonarjem... le to, pa je prislo tudi k meni. Mladi so docakali tudi odgovor.


ZOJA: Mi tukaj smo s tabo v mislih in skupaj z Bogom smo močnejši. Trudimo se in zbiramo znamke, da tudi mi naredimo nekaj dobrega in razveselimo Boga.         
Draga Zoja, prav imas, skupaj smo mocnejsi. Ves kako je pomemben dober zgled, misel, zelja, seveda pa mora vse to prerasti tudi v dejanje in se naprej v nacin zivljenja. Ko se ze kot otrok in kasneje kot mladostnica ucis in delas dobra dejanja to potem preraste v stil zivljenja in postane del tebe. Vsako dobro delo steje, vsaka znamka. Pomembna je ljubezen, ki jo vlozis ali namen s katerim nekaj storis. Ves, da je velik ocean sestavljen iz milijonov kaplic. Veliko dobrega ti zelim!

ANEJ: Upam, da boste še dolgo pomagali bolnim in lačnim ljudem na svetu.      
Dragi Anej, moje trenutno delo je studij, da se dobro pripravim na misijonsko delo. Imam pa reden stik z druzinami, ki so z otroci iz revnih dezel pribezali v Italijo, kjer so si poiskali zatocisce in si tu iscejo novo priloznost. Ko jih vsako soboto obiscem se drug drugega zelo razveselimo. Pokazejo mi kaj vse so se naucili v soli, potem pa mi z veliko nostalgijo pripovedujejo kako je bilo njihovo zivljenje v Afriki, Afganistanu, Siriji, Egiptu. Anej, kjerkoli na svetu lahko srecamo bolne in lacne. Ce bos dovolj pozoren bos tudi v Radljah opazil, da so ljudje »revni«, ker nimajo nikogar, da bi jih na primer obiskal in trpijo osameljnost. Morda v tvojem okolju lahko srecas tudi koga, ki je »lacen« pohvale, ali pa med tvojimi sosolci koga, ki bi si zelel igre s teboj. Tako lahko tudi ti doma postanes misijonar.

MOJCA: Vesela sem, da skrbite za otroke v tujih deželah, da jih zdravite, gradite šole, dajete oblačila in jih učite vere in prosim vas, da še naprej skrbite za njih in jim veliko poveste o Bogu.
Lepa hvala tudi za tvojo podporo Mojca. Predvsem pa misijonarji potrebujemo molitev. Da smo res lahko orodje v Jezusovih rokah. Da lahko pomagamo vsem ljudem, da jim prinasamo upanje, da se cutijo spostovani, ljubljeni in dragoceni v oceh Boga. Imamo najlepse poslanstvo, pripovedovati kaj je Bog storil za nas ljudi. Prosim te, da molis zame in za vse misijonarje, da bomo to znali pripovedovati predvsem z nasim zivljenjem.

URBAN: Kje vse ste že bili? Zelo me zanima kako je biti misijonar?
Dragi Urban, ko bos malo bolj zrastel lahko tudi ti pomagas misijonarjem na misijonih. Postanes lahko misijonski prostovoljec in se tako na samem kraju seznanis z nasim zivljenjem. Najbolj poznam misijone v afriski Angoli in ob atlantski obali Brazilije. Pomembno je, da te za misijonarja poklice Jezus, potem ni pomembeno kje si in kaj delas, saj si na misijonu v Jezusovem imenu.

EVA: Hvala, ker boste rešili cel svet. Rešili boste sirote jim dali bogastvo in jim olepšali dneve.
Vsi misijonarji si moramo na svetu prizadevati, da bi bilo manj revscine, krivic in nasilja, to delamo v Jezusovem imenu, saj je on tisti, ki je ze resil cel svet. Vendar so danes se vedno ljudje, ki delajo krivico, netijo sovrastvo, kopicijo bogastvo zgolj zase. Misijonar poleg molitve in z  oznanjevanjem Evangelija opozarja na trpljenje ljudi in si prizadeva, da bi ga po Jezusovem narocilu zmanjsal. Si pomislila, draga Eva, kaj bi tudi ti lahko storila v tvojem okolju za pravicnejsi svet?

SARA: Prinesi nam vero in upanje v Boga! Hvala!                        
Ko sem bila sama stara kot ti Sara sem z velikim navdusenjem prebirala zivljenjepise misijonarjev in svetnikov. Ce bos segla po kaksni dobri knjigi, na primer o Andreju Majcnu ali o Damjanu de Veusterju, ali o Mariji Dominiki... bos tudi po zgledih teh svetih oseb lahko rastla ti v osebni veri v Jezusa. Pa se tole, ce se sama znajdes, da imas premalo upanja, stori neko preprosto dejanje, podari nasmeh, naredi skrito dobro delo in videla bos kako bos najprej ti sama srecna in polna upanja.

LANA: Vemo, da se morate zaradi vašega poslanstva marsičemu v življenju odpovedati. Prepričani smo, da vam to ni težko, ker delo opravljate z največjo mero ljubezni in razumevanja. Hvala vam!
Lana odlicno si napisala. Res se moramo marsicemu odpovedati. Zivljenje je narejeno tako, da moramo delati odlocitve, izbire. Ko izberes eno, pustis drugo. Vendar to ne pomeni, da si potem zalosten, ker nimas drugega. Tudi ti in tvoji starsi delate podobne odlocitve. Ko sem izbrala misijonski poklic sestre HMP, sem se na primer odpovedala lastnemu mozu in otrokom. Nisem pa se s tem odpovedala, da ne morem imeti nekoga rada. Danes sem zelo srecna, ker ljubim mnoge mlade in jim zelim dobro, za njih dajem svoje talente, cas, znanje, jim posredujem izkusnje, zanje molim, zanje posredujem pri Jezusu in Mariji. Se z njimi veselim in hkrati trpim, kadar vse ne gre, kot bi moralo iti. Vsak poklic je najlepsi, ce ga res zivimo z ljubeznijo in predanostjo. Biti moz, zena, duhovnik, redovnica in misijonar je vredno biti, zaradi ljubezni s katero smo bili poklicani vsak v svoj stan. Zdaj se bom spominjala tudi tebe in vseh tvojih prijateljev, da bi v pravem trenutku nasli in postali to, za kar ste bili poklicani in ustvarjeni.

nedelja, 24. november 2013

Verujem




Verujem v Boga, ki zmore
-          vedno odpustiti,
-          blagosloviti otroke,
-          ozdraviti gobavce,
-          dvigniti paralizirane,
-          vrniti slepim vid,
-          da spregovorijo gluhonemi,
-          osvoboditi od zla,
-          premagati smrt.
Verujem v Boga, Oceta Jezusa Kristusa.






Verujem v Boga, ki je med svojimi zadnjimi besedami, kot oporoko izrekel besede odpuscanja in obljubo vsakemu, ki zeli sprejeti njegovo odpuscanje. Verujem v Boga, ki je na prestolu kriza dal svoje zivljenje, da bi mi imeli zivljenje. Verujem, da lahko vsak, ki danes indeferentno zre vanj, ali vsak, ki ga smesi, zanicuje, preklinja, blati, ali z grehi ponovno kriza prejme vero vanj, le ce dopusti. V tem je velicina mojega Gospoda, da je Gospod vseh. 
On, ki je na krizu umiral, je izbral pot zivljenja. Tisti, ki so ga opazovali, blatili, zanicevali, so hodili po poti smrti. 
Kaksne bodo moje zadnje besede? Besede smrti ali zivljenja?

nedelja, 17. november 2013

Ta je moj zadnji

s. Pamela Vecina, HMP, misijonarka na Papui



»Skripnje desk, leteci predmeti, drevesa lezeca na tleh, neznosen hrup, bliskanje strel, nalivi vode pomesane s peskom in raznovrstnimi predmeti s katerimi se veter igra kakor z igrackami. Zaprem oci in cakam, da nekako mine, oprijemajoc se ograje. V hipu pomislim, ta je moj zadnji, tako mocnega tajfuna se ni bilo«. To so besede gospe Vecine, mame s. Pamele, ki je doma iz filipinskega otoka Leite. Dobrih deset dni po veliki naravni katastrofi, ki je pretresla ves svet, naj Filipini najdejo prostor tudi na teh straneh. Ker Filipini niso dalec. Ko hiso, delo, molitev, spoznanja, kruh in poklicanost delis z osebami, ki so doma iz krajev, kjer je divjala Yolanda je njihova skrb tvoja skrb, njihovo upanje postane tudi tvoje. 

Poslusam kar mi govori Pam in se vzivljam v njene besede: »ves, pri nas so tajfuni nekaj zelo obicajnega. Na leto jih dozivimo vsaj deset, ampak smo jih vajeni in nanje pripravljeni. Moj najhujsi do sedaj je imel hitrost 240 km/h, takrat me je bilo res strah. Ko sem slisala za napovedi, da prihaja spet, se niti nisem toliko vznemirjala. Na priporocilo sosestre sem le poklicala mamo in ji dala vedeti, da naj skusa biti nadvse previdna in naj ne caka do zadnjega. Ni me ravno poslusala. Pa vseeno sem jo uspela se enkrat poklicati, ko je divjal tajfun, ki je tokrat kosil vse naokoli z vec kakor 350 km/h. Mama mi je dejala, da je hisa mocno poskodovana, in edino kar ji je ostalo. Vsi nasadi riza in zelenjave so uniceni. »Toda zivi smo, Bogu hvala! Zjutraj bom sla k prvi masi in darovala v zahvalo. Potrebno bo razdeliti zaloge sosedom, sorodnikom, da bodo lahko kaj skuhali. V meni je ostal le strah, kaj se bo zgodilo, ce bo naslednji tajfun se mocnejsi«, mi je se rekla v zadnjem telefonskem pogovoru, ko je se imela polno baterijo«?

Nikoli vas ne bomo pozabili, danes klicejo Filipinci vsemu svetu, ki se je res velikodusno odzval na pomoc. In prav vera, medsebojna pomoc, skrb za drugega daje danes neverjetno upanje temu narodu. Mabuhay Filipini! Maraming salamat.

Podpisi peticijo za omejevanje klimatskih sprememb: