Odprto

Studijski kolega je zivcno prestavljal liste zapiskov predavanja in pogledoval proti vratom. Ko se bodo odprla bo nastopil njegov trenutek. V mislih je ponavljal stavcne zveze; neka mesanica med italijanskim, francoskim in angleskim jezikom in “bogsivedi”, ce ne se kak plemenski jezik. Pocasi sem se priblizala vratom in si ogledovala seznam prijavljenih. Priimki kot Sunarto, Lutumba, Mupupato, Tuyizere, Busiello,… so razkrivali da prihajamo iz vseh koncev sveta. Vidim, da sem na vrsti cisto zadnja. Se je cas… da tudi sama preletim zapiske, ko se mi pribliza student in s prstom pokaze na moje ime, kjer je poleg zapisana tudi drzava Slovenija. Le kaj mi zeli povedati? Njegove ze tako crne oci se se bolj zaiskrijo, velika usta razsirijo v preseren nasmeh, crna polt pa kar zasije. Nato z velikim navdusenjem izrece: “Hermina Nemsak!” Malo je manjkalo, da bi tudi sama prasnila v smeh: “Kaj, kdo”? Hermina Nemsak, mi prepricano ponovi ime sestre, ki jo seveda poznam. Ni mi pa jasno, kako jo pozna on: Alphonse Zegbehi Gnadou, student prvega letnika iz Slonokoscene obale…

Ko bom velik...? foto: splet

Medtem se odprejo vrata predavalnice in Alphonse urno vstopi, pod pazduho ima zajeten sop popisanih listov s pomeckanim robovi, vrata se zapro in v predverje se zopet naseli zacasno zatisje. Cakamo, vzdihujemo, prosimo, tudi kancek strahospostovanja nas navdaja ob tem trenutku. Alphonse odpre vrata in pride ven, ves blestec in zadovoljen. Kako je slo? Kaksna so vprasanja? Nic posebnega, pogovorila sva se in zares je bilo odlicno, mi odvrne. Dobro, to me je kar malo potolazilo. In Hermina? Alphonse mi rece, da se ga gotovo ne spomni, saj je ze tako dolgo nazaj. Ko je bil se decek, je bila Hermina misijonarka in katehistinja v njegovi vasi. Zdaj je ze enajst let duhovnik in se pripravlja na novo sluzenje v svoji nadskofiji. S. Hermina bo imela posebno mesto v njegovem srcu in zivljenju, saj je bila ena prvih, ki mu je predstavila Jezusa. Bil sem v mnozici otrok, ki smo obiskovali kateheze in ne vem, ce se me sploh spomni, ampak jaz vedno molim zanjo in se jo spominjam, kakor molim tudi za vaso Slovenijo.

Orhideja - golobica. Foto: splet

Duh piha, veje, enkrat mocneje, drugic nezno, ampak piha vztrajno. Seje svoje darove na zemljo, nad ljudi, ne gleda na zunanjost, ampak le seje in caka. Posluzuje se svojih sodelavcev, ki jih je Oce poslal, kakor je poslal svojega Sina. Sprejemajo Dih zivljenja in dajejo ta Dih tudi drugim, da ga prejmejo in ostanejo v njegovi ljubezni, v njegovem miru, v njegovem veselju. Poslji Oce svoj Dih in poslji Oce svojih sodelavcev na polja, da bodo sejali, zalivali, negovali duse, ki so lacne in zejne Tvoje navzocnosti.

Avanti! Naprej! Vrata so se odprla, okno v predavalnici je bilo siroko odprto. Veter je posteno potegnil v notranjost, tako, da so se vrata za mano z vso silo zaloputnila. Skupaj z menoj in v meni je vstopil ta Sveti Veter in s profesorjem, ki me je ocetovsko pogledal in dal korajze smo bili trije. S psalmistom si recem: “Naj mu bo prijetna moja pesem “govorjenje”; jaz se bom veselil v Gospodu. Prav res, ocena - nagrada je veselje v Gospodu!

Bodite veseli, foto: splet