Krmiliti med strahom in zaupanjem

Morje, prostrano, modro, globoko. Kako rada ga imam, njegovo sumenje in valovanje me pomirja in me odpelje v neslutene daljave, moje misli zaplavajo dalec dalec in kako zlahka se mu prepustim. Ko sem bila skavtska voditeljica , kako leto cez dvajset sem jih imela in smo bili na skavtski izmenjavi v portugalski Coimbri me je morje prvic presenetilo. Tako zelo, da sem se tega zavedla, ko je bilo ze vse dalec za nami.

Obmorski sprehod, foto: MAK

Mladi smo bili, pa takrat preprosto nepremisljeni. Na obali Atlantika smo le cakali, da se vrzemo v vodo in se okopamo. Poletna vrocina se je sukala med 35 in 40 stopinj in nic nam ni preprecilo, da se ne bi predali osvezitvi. Toda Atlantik je nekaj cisto drugega kakor nas umirjeni Jadran. Po nekaj minutah smo se zaceli boriti z valovi, nikakor nismo mogli priplavati nazaj na obalo, valovi so nas srkali nazaj v globino in se poigravali z nami, kakor macka z misjo. Kaka neskoncna utrujenost nas je zapopadla, ko so nas valovi vrtincili in cutili smo, da izgubljamo orientacijo. Enkrat na vrhu vodnega vala, drugic nekaj metrov v globini.  Veselje in razigranost je v hipu zamenjal strah, panika, boj za zrak, kriki so parali ozracje. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo, ce se takrat obalna straza ne bi z vsemi razpolozljivimi resevalci pognala v morje in nas enega za drugim pripela na vrv ter pocasi izvlekla iz vodne zanke. Tista vrv in resilni jopic, ki smo se jo oklenili so bili vec, kakor vse na svetu. Reseni smo bili. Kako veliki v nasih oceh pa tisti izurjeni mladenici, ki so do nas priplavali ter nas potegnili na suho. Se danes se spomnim, da so tudi oni v tisti paniki klicali: "tukaj smo, ne bojte se, vse bo dobro"!  Ni bilo nobenega ocitka, le vprasanje, ali je vse dobro z nami, njihova skrb in dobrohotno opozorilo, kako ravnati v prihodnje.

Foto: Shutterstock

Voda je nekaj, kar je povezano s clovekom ze od prenatalne dobe. V maminem trebuhu se dojencek pocuti varno, obkrozen z zivljensko tekocino in povezan s popkovino, ki je njegova vez z zivljenjem.  Ko se novorojencek rodi, ga pri tem pospremi  neutolazljivi jok. Nic vec ni v poznanem zavetju mamine maternice, popkovina je prerezana in sam zacne s prvimi vdihi, sesanjem maminega mleka in pocasnem navajanjem na novo okolico. Ne vem, ce ga je strah in ali se tega zaveda, vsekakor pa detece zna jasno pokazati kaj mu ugaja in cesa ne mara. Ceprav z ocmi v prvih tednih loci le med svetlobo in temo z drugimi cutili toliko bolj spoznava svet okrog sebe. In nedvomno cuti kdo je njegova mami in kdo ati, cuti kdo ga pestuje in v njunem narocju se pocuti varen, se umiri in potolazi. Njuno narocje pozna, pozna mamin dotik, slisi njen glas, pozna njen vonj. Isto je z ocetom, njegov prijem je gotovo bolj mocan, glas globlji, vendar dojencek ga pozna, ker je njegov ati, oci, tata, kakor ga bo nekoc klical, ko bo lahko izrekel prve besede.

Jezus resi Petra iz vode, mozaik p. Rupnika

Prvo in drugo izkusnjo bi zlahka povezala z apostolom Petrom, ki se skupaj s tovarisi pelje v colnu in na odprtem morju nastopi vihar, pa se sredi noci je, temno, piha, voda vstopa na palubo. Groza jih zajame! Kako se vsak oklepa nekaj trdnega, kos lesa, jambor, krmilo. Ampak, nic ne pomaga. Kaj je tisto najtrdnejse, ki mi pomaga, da ohrnaim mirno kri, in razsodno srce tudi v takih trenutkih? Peter zaslisi Jezusove besede: ne skrbi prijatelj, saj sem jaz, ne boj se, tukaj sem! Pridi k meni! Jezus izrece besedo miru, tolazbe. Nasloniti se na to besedo, postaviti nanjo svoje zivljenje in le ta nas bo tudi v nevihtnih noceh varno priplula na drugo stran. Preplujmo torej to razdaljo med strahom in zaupanjem in ne le z besedami, temvec tudi z dejanji izrecimo: Jezus, vate zaupam!

Tvoj streznik

Cudovita je, zares mi je vsec. Ikona Kane Galilejske, kjer so pri mizi vsi nasmejani in veseli. Trenutek, ko je voda ze vino in le ta v kupah potem na mizi. Jezus se zadovoljno smeji, prav tako Marija, zenin in nevesta, kakor tudi vsi ostali ob svatovski mizi. Jezus ne le, da je bil odlicen kuhar, ocitno je bil tudi dober tocaj, bi se lahko malo posalili. Se danes se spomnim, ko nam je v osemdestih letih doma zmanjkalo jajc, ali moke sem enostavno potrkala pri sosedih z lonckom v roki in v njihovi shrambi se je naslo zeljene sestavine, ki so potem pristale na nasi mizi. Tudi meni kot kuharici se je ob tem smejalo. 

Veselje na svadbi v Kani, foto: MAK

 Toda ob svatovski mizi je bilo dejstvo, da necesa ni bilo. Prazni vrci, prazne kupe, prazno… On pa poskrbi. Poskrbi tudi takrat, ko so se odpravili na samo, da bi se malo odmaknili od vsega dogajanja, vendar so ljudje z vso odlocnostjo drla za njimi. Bil je vecer… in ni bilo blizu nicesar, da bi si lahko kupili, postregli, da bi utisali lakoto, zapolnili praznino, tisto boleco praznino. Bilo je le nekaj trave, v mastnem papirju pa se vcerajsnja vecerja, nekaj rib in hlebcki kruha. Jezus ovrednoti, ceni, sprejme in pomnozi cloveski prispevek. Dvigne ga v nebo in ga daruje Ocetu. Kako smo dragoceni, kako smo vredni, kako nas uporabi in vkljuci v svoj piknik na travi. Zavihajte si rokave in zacnite s strezbo, razdeliti bo potrebno cez deset tisoc obrokov. In ne bodite skrti, bodite velikodusni… saj je Oce preskrbel. Ne strezite le kruha, ki mine in bomo jutri po njem ponovno zahrepeneli. Strezite usmiljenje, socutje, dobroto. Strezite jim Besedo, ki ostane in hrani, neguje, vzpodbuja, krepi, utrjuje, tolazi, svetuje, pozivlja, rojeva, ljubi…

Ni lahka ta strezba. Kozarci, pladnji, krozniki se nikdar ne koncajo. Ko so ze cisto vsi pospravljeni se vedno, amprak res vedno se najdejo dva ali trije, ki so lacni in recejo imate kaj za nas. Nasa pravicniska logika bi jih odposlala in apelirala na clovekove pravice, deklaracije in sporazume, urnike ali preprosto bi jih zavrnili. Ti pa Gospod jim strezes z najslajsimi jedmi, jim das na mizo najlepsi prt in se skupaj z njimi, ki so zadnji na dolgo zadrzis ter se jim sam dajes v jed. Umijes jim noge v znak gostoljubja in jim poljubis lice, ceprav ves, da so te pred tem nestetokrat zatajili. Ni lahko biti Tvoj streznik, je pa osrecujoce, ustvarjalno, izpolnjeno.

Ostajam pri tebi

Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj si včasih naporen in zahteven,
brez posluha in brez občutka
za naše zemeljske radosti in cilje.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so še druge ponudbe in možnosti,
še drugi učitelji in knjige,
še druge religije, nauki in občestva.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so tudi okoli Tebe farizeji,
tudi k Tebi so se prislinili čistuni,
tudi v tvoji senci se redijo karieristi.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj tudi Ti vselej ne uslišiš,
me pustiš bloditi v temi
in se plaziti nemočnemu po blatu.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
toda nihče drug ni umrl zame,
nihče drug se mi ne daje v hrano,
nihče mi še ni tolikokrat odpustil;
Ti ne trguješ za ljubezen in resnico,
Ti nisi teorija in ne metoda,
Ti nočeš biti tableta in ne recept,
Ti se ne oziraš na ankete ...
Preprosto: Ti si pri meni,
Ti si vedno z menoj,
zato nimam izbire:
ostajam pri Tebi!

 p. Pavle Jakop

Zakladnica

Kako sem zadnje case pozorna na zemljo, rastje, zelenje, cvetove in drugo zitje, ki klije iz zemlje. Ko proucujem prirocnike za cvetlicne aranzmaje se mi je odprl res nov svet. Svet lepote, ustvarjalnosti in umetnosti. Odkrivam kaj pomenijo barve, oblike, dolzina, visina, kako narediti, da je nekaj lepo, da pase v prostor in poudari tisto kar je v prostoru bistveno. Kako ohraniti cvet cimbolj naraven, svez in ga umestiti z drugimi v sozitje in harmonijo. 

Lepo pripravljen prostor odraza tudi clovekovo notranjost, sintonijo s tem kar ga obkroza. In ko clovek isce in odkriva ter spoznava svoje smernice zivljenja, isce tudi notranjo harmonijo sozvocje. Isce tisto kar je najglobje in najbolj dragoceno. Isce zaklad. In ko ga najde je najbolj srecna oseba na celem planetu. Nekaj dni nazaj mi je pisalo dekle, ki cuti, da je blizu zaklada. Skoraj pred tem, da pokuka v njegovo notranjost. 

Takole mi pise: “hvala za molitve. In za pisemce. Res, moliš za pravi namen. Kako rada bi bila priča - pričevalka v enem od stanov! Bog to ve, saj pogosto molim za to, da bi spoznala, kaj je Božja volja zame. Vse druge male prošnje mi pri priči usliši. Zadnjič sem mu rekla, da bi se mi sedaj prilegla pot domov s trolo, ki ima klimo. Bilo je pač vroče in imela sem ogromno prtljage. In ja, takoj je prišla trola s klimo. Res je dober. A s to prošnjo pa odlaša in odla

ša. Ali pa je problem v meni? Trenutno torej sprejemam to, kar sem in kar imam. Z zaupanjem gledam na prihodnost in se veselim tega, kar mi pripravlja. No, saj na drugih področjih mi gre čisto v redu, Bog mi daje obilo moči in vedrine in vseh drugih milosti. In sem za to zelo hvaležna”.

Za vedno. Foto: splet

Je pa res, da je zaklad toliko bolj dragocen, ce se do njega ne pride zlahka, kajti tako ne bi bil vec zaklad in ne bi imel svoje vrednosti. Kako srcno si zelim, da bi vsak clovek nasel to kar isce in potem ob najdenem tudi ostajal in ga vedno znova odkrival. Taka je nasa pot kristjana: iskati, najti in ostajati v Gospodu, ki je najvecji zaklad. In potem ga znova iskati, najti in ostajati v njegovi Ljubezni.

Na njivi

Pred dvema tednoma sem se vozila po Prekmurju. Prostrana polja, sama ravnina, tako, da se je oko lahko res odpocilo v zlato rjavih odtenkih. Menjavale so se podobe soncnic in zitnih polj. Po kolovozni poti se je okorno in pocasi peljal gromozanski mlatilec. V njem je sedel en sam clovek. Zanjec, ki ni imel v roki srpa in vrvic, ampak je le s pritikom na gumb zavrtel mlatilno kolo in prva stebla so polegla po tleh. Ptice so v velikih jatah zapuscale obilno pojedino in se odpravljale drugam.

Foto: splet

Nas avto pa se je ustavil pred stavbo v Turniscu. Tukaj so doma klarise, redovnice sv. Klare in na vratih nas je objel pozdrav miru in dobrote. Fasada je bila se surova, pred vrati kapele je cakalo zidarsko dvigalo. Tisina, ki nas je navdala nas je pripravila na vstop, za vrati nas je cakal Jezus, izpostavljen v Najsvetejsem zakramentu. Odet v zlato monstranco in ves bel in svetal se nam je razodeval okrasen s poljskim cvetjem in razcvetelimi rdecimi vrtnicami. Pokleknili smo in ga castili v tisini. Tukaj se dogaja drugacna zetev, tukaj se moli, da bi duse zorele za Boga in znale na polju zivljenja vztrajati tudi med zlim. Zlo, ki se zna pritlehno priplaziti in v tisini oviti mlade korenine in jim vzeti dih zivljenja tudi danes na mnoge nacine raste in razpreda svoje lovke. Nima ne prve in na zadnje besede, kajti Zanjec, tisti, ki bo zadnji v roke vzel biljko cloveskega zivljenja bo presodil. S. Gabriela Celina mi je ob slovesu dejala; vedi, ko bos v stiski in ti bo tezko, takrat se spomni, da sredi noci vstanem in grem pred Gospoda ter molim tudi zate.

Draga sestra Gabriela Celina moli, da bi dobro lahko zorelo in se sirilo, da bi tudi med Hudim upanje in blagoslov zivela. Moli, da se iz vsakega padca in ponizanja lahko cesa naucimo in vstanemo. Moli, da nikogar ne bi obsojali in se s tem notranje zastrupljali ter tako oslepeli za lepoto in veselje. Moli, moli, moli …

Pot nazaj je bila v zatonu zlatega sonca. Stroj z zanjcem je za seboj puscal urejena polja. Le se sem in tja je bilo opaziti kaksno ptico, ki je iskalo odpadlo zrnje. Zemlja je dala svoj sad. Psenica gre v zitnico, v mlin, v pec in na mizo, da jo bo v hlebu mati razdelila otrokom, duhovnik pa posvetil v Jezusovo telo in nahranil duse. Ljulka pa se je posusila ali zazgala in od nje ni ostalo nic. 

Foto: splet

Mama za en teden

Zadnji del mestnega avtobusa je posteno zaneslo v ovinku pri Porta Pia, tako, da se je malo dete, ki je spalo v vozicku prebudilo in kar glasno protestiralo. Se dobro, da se mi je kovcek na kolesih zagozdil v sosednji sedez, sicer bi se odpeljal po svoji trasi. Sledila je neskoncno dolga Nomentana, pri cerkvi Angelov varuhov se zavoj na levo v klanec, priblizno pet postankov in ze bom na cilju Vimercati – Ateneo Salesiano. 

 

Ema, 2 leti

Neza, 5 let

Za mano so trije tedni. Intenzivni. V vseh pogledih. Toda tisti otroski jok iz 90 - tke me je odpeljal v prvo nadstropje na Gmajni 18, kjer se je v zivorumeni sobi prebujalo zivljenje. Ura je bila nekje med osmo in deveto. Zvecer smo punce sklenile, da bomo zjutraj spale “do nezavesti”, in kar verjeti nisem mogla, da sta me Ema in Neza vzeli cisto resno.  Jutro se je odvijalo pocasi. Cas je bil drugotnega pomena, mislim, da otroci enostavno niso narejeni za cas. Zanje je vse brezcasno. Narejeni so za odnos, ki pa je tista merska enota, ki resnicno izpolni. Ki daje rast, ki oblikuje in ustvarja nekaj novega, nekaj lepega. In v odnosu oseba zori, kakor kalcek, ki je zakopan v zemlji in pride na plan ob svezi dezevnici, ko ga poboza soncni zarek in ko po koreninicah crpa minerale in rudnine iz prsti. Vstop v dan je bil torej, kakor dobro pripravljena liturgija, ne prehitra in ne prepocasi. Toliko, da se dotakne srca in ustvari vzajemen odnos. Jaz sem in ti si, zavemo se drug drugega. Zacne se sodelovanje, dajanje prostora drugemu, vztrajanje v prepricanju, usklajevanje, potrpezljivost, smeh, jok. Koliko nesteto odtenkov razpolozenj se menjava, medtem, ko se menjavajo plenice, sedi na kahlici, lista po slikanici, rise delfincke in konje, pelje na spehod Ruby in Beauty, ko se pecejo palacinke in pobira jajca iz kokosnjaka, …

Z dedijem.

 In ko sem zvecer zaprla oci, da bi s tem prepricala najmlajso, da je vendarle cas, da se pridruzi sanjskemu mostvu sem ze najmanj petnajstic slisala naj se enkrat zavrtim tisto “moj crni konj, ne rabi uzde …, cez drn in strn me varno vodi, … ran – ran - rani, san, san, san, sani, kako drvi” In, ko jo je slisala sedemnajstic je njena glavica klonila na moja ramena, telo se je z vso tezo sprostilo, roke pa so sprosceno poplesavale za mojim hrbtom. Tako mi je otrok povedal, da ni se cas za spanje, ampak je cas za zorenje. Kakor se je to malo bitje prepustilo mojemu narocju, tako Gospod v svoje dlani vzame nasa zivljenja, ki so kakor semena in jih velikodusno poseje na polje. Da bi obrodile sad, ki nikoli ne mine. 

Kmecka opravila ...

Odkrivamo ...