nedelja, 10. avgust 2014

Krmiliti med strahom in zaupanjem



Morje, prostrano, modro, globoko. Kako rada ga imam, njegovo sumenje in valovanje me pomirja in me odpelje v neslutene daljave, moje misli zaplavajo dalec dalec in kako zlahka se mu prepustim. Ko sem bila skavtska voditeljica , kako leto cez dvajset sem jih imela in smo bili na skavtski izmenjavi v portugalski Coimbri me je morje prvic presenetilo. Tako zelo, da sem se tega zavedla, ko je bilo ze vse dalec za nami.
Obmorski sprehod, foto: MAK
Mladi smo bili, pa takrat preprosto nepremisljeni. Na obali Atlantika smo le cakali, da se vrzemo v vodo in se okopamo. Poletna vrocina se je sukala med 35 in 40 stopinj in nic nam ni preprecilo, da se ne bi predali osvezitvi. Toda Atlantik je nekaj cisto drugega kakor nas umirjeni Jadran. Po nekaj minutah smo se zaceli boriti z valovi, nikakor nismo mogli priplavati nazaj na obalo, valovi so nas srkali nazaj v globino in se poigravali z nami, kakor macka z misjo. Kaka neskoncna utrujenost nas je zapopadla, ko so nas valovi vrtincili in cutili smo, da izgubljamo orientacijo. Enkrat na vrhu vodnega vala, drugic nekaj metrov v globini.  Veselje in razigranost je v hipu zamenjal strah, panika, boj za zrak, kriki so parali ozracje. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo, ce se takrat obalna straza ne bi z vsemi razpolozljivimi resevalci pognala v morje in nas enega za drugim pripela na vrv ter pocasi izvlekla iz vodne zanke. Tista vrv in resilni jopic, ki smo se jo oklenili so bili vec, kakor vse na svetu. Reseni smo bili. Kako veliki v nasih oceh pa tisti izurjeni mladenici, ki so do nas priplavali ter nas potegnili na suho. Se danes se spomnim, da so tudi oni v tisti paniki klicali: "tukaj smo, ne bojte se, vse bo dobro"!  Ni bilo nobenega ocitka, le vprasanje, ali je vse dobro z nami, njihova skrb in dobrohotno opozorilo, kako ravnati v prihodnje.

Foto: Shutterstock

Voda je nekaj, kar je povezano s clovekom ze od prenatalne dobe. V maminem trebuhu se dojencek pocuti varno, obkrozen z zivljensko tekocino in povezan s popkovino, ki je njegova vez z zivljenjem.  Ko se novorojencek rodi, ga pri tem pospremi  neutolazljivi jok. Nic vec ni v poznanem zavetju mamine maternice, popkovina je prerezana in sam zacne s prvimi vdihi, sesanjem maminega mleka in pocasnem navajanjem na novo okolico. Ne vem, ce ga je strah in ali se tega zaveda, vsekakor pa detece zna jasno pokazati kaj mu ugaja in cesa ne mara. Ceprav z ocmi v prvih tednih loci le med svetlobo in temo z drugimi cutili toliko bolj spoznava svet okrog sebe. In nedvomno cuti kdo je njegova mami in kdo ati, cuti kdo ga pestuje in v njunem narocju se pocuti varen, se umiri in potolazi. Njuno narocje pozna, pozna mamin dotik, slisi njen glas, pozna njen vonj. Isto je z ocetom, njegov prijem je gotovo bolj mocan, glas globlji, vendar dojencek ga pozna, ker je njegov ati, oci, tata, kakor ga bo nekoc klical, ko bo lahko izrekel prve besede.

Jezus resi Petra iz vode, mozaik p. Rupnika
Prvo in drugo izkusnjo bi zlahka povezala z apostolom Petrom, ki se skupaj s tovarisi pelje v colnu in na odprtem morju nastopi vihar, pa se sredi noci je, temno, piha, voda vstopa na palubo. Groza jih zajame! Kako se vsak oklepa nekaj trdnega, kos lesa, jambor, krmilo. Ampak, nic ne pomaga. Kaj je tisto najtrdnejse, ki mi pomaga, da ohrnaim mirno kri, in razsodno srce tudi v takih trenutkih? Peter zaslisi Jezusove besede: ne skrbi prijatelj, saj sem jaz, ne boj se, tukaj sem! Pridi k meni! Jezus izrece besedo miru, tolazbe. Nasloniti se na to besedo, postaviti nanjo svoje zivljenje in le ta nas bo tudi v nevihtnih noceh varno priplula na drugo stran. Preplujmo torej to razdaljo med strahom in zaupanjem in ne le z besedami, temvec tudi z dejanji izrecimo: Jezus, vate zaupam!

Ni komentarjev:

Objavite komentar