Tvoj streznik

Cudovita je, zares mi je vsec. Ikona Kane Galilejske, kjer so pri mizi vsi nasmejani in veseli. Trenutek, ko je voda ze vino in le ta v kupah potem na mizi. Jezus se zadovoljno smeji, prav tako Marija, zenin in nevesta, kakor tudi vsi ostali ob svatovski mizi. Jezus ne le, da je bil odlicen kuhar, ocitno je bil tudi dober tocaj, bi se lahko malo posalili. Se danes se spomnim, ko nam je v osemdestih letih doma zmanjkalo jajc, ali moke sem enostavno potrkala pri sosedih z lonckom v roki in v njihovi shrambi se je naslo zeljene sestavine, ki so potem pristale na nasi mizi. Tudi meni kot kuharici se je ob tem smejalo. 

Veselje na svadbi v Kani, foto: MAK

 Toda ob svatovski mizi je bilo dejstvo, da necesa ni bilo. Prazni vrci, prazne kupe, prazno… On pa poskrbi. Poskrbi tudi takrat, ko so se odpravili na samo, da bi se malo odmaknili od vsega dogajanja, vendar so ljudje z vso odlocnostjo drla za njimi. Bil je vecer… in ni bilo blizu nicesar, da bi si lahko kupili, postregli, da bi utisali lakoto, zapolnili praznino, tisto boleco praznino. Bilo je le nekaj trave, v mastnem papirju pa se vcerajsnja vecerja, nekaj rib in hlebcki kruha. Jezus ovrednoti, ceni, sprejme in pomnozi cloveski prispevek. Dvigne ga v nebo in ga daruje Ocetu. Kako smo dragoceni, kako smo vredni, kako nas uporabi in vkljuci v svoj piknik na travi. Zavihajte si rokave in zacnite s strezbo, razdeliti bo potrebno cez deset tisoc obrokov. In ne bodite skrti, bodite velikodusni… saj je Oce preskrbel. Ne strezite le kruha, ki mine in bomo jutri po njem ponovno zahrepeneli. Strezite usmiljenje, socutje, dobroto. Strezite jim Besedo, ki ostane in hrani, neguje, vzpodbuja, krepi, utrjuje, tolazi, svetuje, pozivlja, rojeva, ljubi…

Ni lahka ta strezba. Kozarci, pladnji, krozniki se nikdar ne koncajo. Ko so ze cisto vsi pospravljeni se vedno, amprak res vedno se najdejo dva ali trije, ki so lacni in recejo imate kaj za nas. Nasa pravicniska logika bi jih odposlala in apelirala na clovekove pravice, deklaracije in sporazume, urnike ali preprosto bi jih zavrnili. Ti pa Gospod jim strezes z najslajsimi jedmi, jim das na mizo najlepsi prt in se skupaj z njimi, ki so zadnji na dolgo zadrzis ter se jim sam dajes v jed. Umijes jim noge v znak gostoljubja in jim poljubis lice, ceprav ves, da so te pred tem nestetokrat zatajili. Ni lahko biti Tvoj streznik, je pa osrecujoce, ustvarjalno, izpolnjeno.

Ostajam pri tebi

Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj si včasih naporen in zahteven,
brez posluha in brez občutka
za naše zemeljske radosti in cilje.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so še druge ponudbe in možnosti,
še drugi učitelji in knjige,
še druge religije, nauki in občestva.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj so tudi okoli Tebe farizeji,
tudi k Tebi so se prislinili čistuni,
tudi v tvoji senci se redijo karieristi.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
saj tudi Ti vselej ne uslišiš,
me pustiš bloditi v temi
in se plaziti nemočnemu po blatu.
Že zdavnaj bi odšel od Tebe,
toda nihče drug ni umrl zame,
nihče drug se mi ne daje v hrano,
nihče mi še ni tolikokrat odpustil;
Ti ne trguješ za ljubezen in resnico,
Ti nisi teorija in ne metoda,
Ti nočeš biti tableta in ne recept,
Ti se ne oziraš na ankete ...
Preprosto: Ti si pri meni,
Ti si vedno z menoj,
zato nimam izbire:
ostajam pri Tebi!

 p. Pavle Jakop