Pred dvema tednoma sem se vozila po Prekmurju. Prostrana
polja, sama ravnina, tako, da se je oko lahko res odpocilo v zlato rjavih
odtenkih. Menjavale so se podobe soncnic in zitnih polj. Po kolovozni poti se
je okorno in pocasi peljal gromozanski mlatilec. V njem je sedel en sam clovek.
Zanjec, ki ni imel v roki srpa in vrvic, ampak je le s pritikom na gumb zavrtel
mlatilno kolo in prva stebla so polegla po tleh. Ptice so v velikih jatah
zapuscale obilno pojedino in se odpravljale drugam.
 |
| Foto: splet |
Nas avto pa
se je ustavil pred stavbo v Turniscu. Tukaj so doma klarise, redovnice sv.
Klare in na vratih nas je objel pozdrav miru in dobrote. Fasada je bila se
surova, pred vrati kapele je cakalo zidarsko dvigalo. Tisina, ki nas je navdala
nas je pripravila na vstop, za vrati nas je cakal Jezus, izpostavljen v
Najsvetejsem zakramentu. Odet v zlato monstranco in ves bel in svetal se nam je
razodeval okrasen s poljskim cvetjem in razcvetelimi rdecimi vrtnicami. Pokleknili
smo in ga castili v tisini. Tukaj se dogaja drugacna zetev, tukaj se moli, da
bi duse zorele za Boga in znale na polju zivljenja vztrajati tudi med zlim.
Zlo, ki se zna pritlehno priplaziti in v tisini oviti mlade korenine in jim
vzeti dih zivljenja tudi danes na mnoge nacine raste in razpreda svoje lovke.
Nima ne prve in na zadnje besede, kajti Zanjec, tisti, ki bo zadnji v roke vzel
biljko cloveskega zivljenja bo presodil. S. Gabriela Celina mi je ob slovesu
dejala; vedi, ko bos v stiski in ti bo tezko, takrat se spomni, da sredi noci
vstanem in grem pred Gospoda ter molim tudi zate.
Draga sestra Gabriela Celina moli, da bi dobro lahko zorelo
in se sirilo, da bi tudi med Hudim upanje in blagoslov zivela. Moli, da se iz
vsakega padca in ponizanja lahko cesa naucimo in vstanemo. Moli, da nikogar ne
bi obsojali in se s tem notranje zastrupljali ter tako oslepeli za lepoto in
veselje. Moli, moli, moli …
Pot nazaj je bila v zatonu zlatega sonca. Stroj z zanjcem je za seboj puscal urejena
polja. Le se sem in tja je bilo opaziti kaksno ptico, ki je iskalo odpadlo
zrnje. Zemlja je dala svoj sad. Psenica gre v zitnico, v mlin, v pec in na
mizo, da jo bo v hlebu mati razdelila otrokom, duhovnik pa posvetil v Jezusovo
telo in nahranil duse. Ljulka pa se je posusila ali zazgala in od nje ni ostalo
nic.
 |
| Foto: splet |
Ni komentarjev:
Objavite komentar