Vrtnar(ica) na vrtu

Ustvarjeni smo da bi rastli, cveteli, dajali sadove. Foto: splet.

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.

Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.

Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.

Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu. 

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.

Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.

Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.

Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu.

Današnjo molitveno meditacijo sem to jutro preživela na vrtu, ki je bil prostor srečanja z Vrtnarjem in udejanjanjem njegove besede, naj bom tudi sama Vrtnarica v tem bogatem vrtu ne le zelenjave in pridelkov, temveč predvsem med mladimi, kamor me on pošilja, da rastem, cvetem in dajem sad vsak dan znova. 

Dobrodošli v moj vrt.

Iz dežele Santa Cruz

Ta teden so Brazil zaznamovali pomembni datumi. Kot se učim jezika, navad, zraven sodi tudi učenje zgodovine. Ko meseci na koledarju minevaju in se vrstijo datumi, s seboj prinsejo tudi obeležja zgodovinskih dogodkov. In tako spoznavam korenine, preteklost, osebnosti, ki so del te ljube dežele. V mesecu aprilu, ki ga zaznamuje praznik hvaležnosti  naši Vrhovni Materi Yvonne in te dni poteka v Boliviji z naslovom “Rasti in cveteti z mladimi, tam, kjer nas Bog hoče”, je odlična iztočnica za vpogled v zgodovino brazilskega naroda.

Foto: FMA Bolivia

“Neizmerno prostrana dežela, prekrita z gozdovi, prepojena s čudovitimi sladkovodnimi rekami, naseljena z živahnimi ljudmi, ki so skromno oblečeni, se radi postavijo z opravo iz ptičjega perja in zelo radi plešejo.” Na tak slikovit način v svojem prvem in izredno bogatem pismu opisuje srečanje z novo zemljo in njenimi prebivalci Pero Vaz de Caminha.

Meseca aprila se spominjamo obletnice ene najbogatejših držav na svetu v njenem zgodovinskem izročilu, kulturi, kulinariki, naravnem bogastvu in pokrajinski raznovrstnosti. Dne 22. aprila mineva 515 let, ko je bila ta brezmejna pokrajina krščena za Brasil. Kljub temu, da je od tega minilo že mnogo let in se je neomejeno izkoriščalo naravne danosti, posekalo milijone kubikov gozda in se zvrstilo nešteto ekspedicij na območja bogata z zlatom ter se trpelo za posledicami korupcije, dežela še danes ohranja podobnosti, ki so opisane v tistem zgodovinskem pismu.

Costa de descobrimento, foto: splet.

Cabral je odplul iz Portugalske, 9 marca, leta 1500. S seboj je imel posadko, ki je štela 1500 mož, na 9 ladjah, 3 karavelah in na nekaj manjših plovilih. Pluli so v neznano, vse dokler se niso izkrcali v bližini danes poznane “Costa de descobrimento” ali “Obale odkritja”, ki se nahaja na jugu Bahie, kraj, danes na žalost pozna le malo brazilcev. Območje, kjer se je rodil Brasil je nasičen z bogatimi podrobnostmi, ki prikazujejo, kako je krščanska religija pustila močan zgodovinski pečat.

Štiri dni po odkritju, torej 26. aprila 1500, je Henrique Soares de Coimbra daroval prvo sveto mašo za posadko pod vodstvom Pedra Álvaresa Cabrala, kot je zapisano v zgodovinskem pismu Vaz de Caminha. Občina Santa Cruz Cabrália vzdržuje kraj za katerega menijo, da je bila tam opravljena prva bogoslužna slovesnost. Ko so obhajali mašo so ob tem v zemljo zasadili znamenje križa in se ozirali v neskončno modrino Atlantskega oceana in ozemlje krstili pod imenom “Zemlja Svetega Križa”. Brasil je torej od svojih prvih dni katoliški. V okolici 15 kilometrov od znamenitega križa so postavili tri cerkve, ki so danes zgodovinsko najstarejše v bazilski deželi. Še vedno stojijo in pričujejo o pomembnih začetkih nove kulture. To so: Cerkev Usmiljenja, Cerkev Naše Gospe iz Pene ter Cerkev svetega Benedikta. 

Santa Cruz, foto: Eduardo Gois

Trdna kot skala, dobra kot kruh

Pred tednom dni me je dosegla novica o slovesu drage s. Matilde Knez. V meni je bilo tiho veselje in hvaležnost za to dragoceno sestro, ki je postala del moje življenjske poti, ko sem leta 2001 prišla v sestrsko skupnost na Bled.

Od takrat se je najina vez pletla tesneje, ko sem ob njej preživela tri leta redovnega življenja in mi je bila v mnogočem zgled. V vztrajni moltvi, odločnosti, pravi besedi ob pravem trenutku in v prepuščanju do zadnjega diha v Gospodove roke.

Ko pomislim, da je s. Matilda izročila svojega Duha Očetu v Velikonočnem času, pomislim na njeno pot spremenjenja. Pomislim, kako jo je Gospod klesal in izoblikoval, da je iz trdne skale zgnetel mehak in voljan kruh. Ko sem jo pred pol leta zadnjič srečala, sem se ob njenih besedah čutila nasičeno, polno in okrepljeno. Njeno telo je bilo že v celoti odvisno od drugih, njena beseda in ob koncu pogled, dotik, darovanje je pričalo o izpolnjenosti in rodovitnosti njenega bitja.

Hvala Gospodu za dar njenega življenja, za redovni poklic živet v zvestobi in za znamenje rodovitnosti, ki je govorilo današnjemu svetu.

Več o njenem življenju si preberite na strani sester HMP.

Spoznati ga

V soboto smo se že zjutraj odpravili v smeri Ria de Janeira do praktično zadnjega kraja, ki zemljepisno sodi v državo São Paolo, proti kraju Bananal. Za razdaljo 160 km smo potrebovali dve uri čiste vožnje. Poleg mene je bila še s. Klavdia, na zadnjem sedežu pa Ana Clara ter Rose, ki vsaka v svojem Zavodu skrbita za pastoralno spremljanje dijakov. Šli smo na ogled morebitne lokacije, kjer bomo v mesecu juliju z dijaki pripravili Misijonski teden. Vesela sem bila, oči so počivale v čudoviti zeleni barvi hribovja, opečnati prsti, ki so jo krasile velika mravlišča, nebo pa je z jasno modrino nežno božalo dušo. Potovanje je postalo molitev, srečanje med vidnim in nevidnim svetom. On, Vstali je tukaj, z nami, prepoznavam ga.

Skozi zelenje. 

Bananal je bila v zgodovini najbogatejša naselbina v Braziliji, tukaj so imeli svoje Fazende – posestva najbolj vplivni latifondisti, ki so prijateljevali s portugalskimi guvernatorji. Gojili so kavo in ker je bil kraj strateška povezava med Riom in São Paulom so imeli vsestransko dobro oskrbo, med drugim je v kraju tudi prva lekarna v brazilski zgodovini. Arhitekura je tipično portugalska, danes pa se prebivalci predvsem preživljajo s proizvodnjo mleka, tkanjem prtov in kmečkim turizmom. In predvsem kraj že več desetletij ni več strateška točka, ampak je postal odročen, ko so nekaj kilometrov proč zgradili moderno avtocesto poimenovano po Predsedniku Dutri.

Ob skupni mizi.

Naš “Misijonski teden”, v juliju bomo tako preživeli na periferiji. To bo močna izkušnja za naše mlade, ki bodo posebaj izbrani za to poslanstvo in nanjo tudi pripravljeni. Še preden bodo misijonarji, morajo biti učenci. Jezusovi učenci. V Bananalu sta nas sprejela Padre Thiago ter dijakon Anderson. Oba sta mlada, nimata še trideset let in sta na župniji “Bom Jesus do Livramento” od preteklega leta. Navdušena, delavna, preprosta, blizu ljudem in predvsem v stiku z realnostjo.

Dajte jim vi jesti.

Ko smo se dogovorili o vseh potankostih, programu in si ogledali tudi zaselke, ki jih bodo naši misijonarji obiskali, nas je dijakon Anderson odpeljal na ogled cerkve in nam predstavil zgodovino kraja. Župnik si je medtem nadel predpasnik in čez dobro uro je pošteno dišalo, skupaj smo pripravili mizo in postalo je res prijetno domače. Po kosilu si je predpasnik zavezal Anderson in urno pomil posodo, župnik pa si je privoščil še dodatno kepico sladoleda.  Miza in vse kar je bilo z njo povezano je bila zame dokončno znamenje, da se z mladino odpravimo semkaj.  Jezus je tu doma, on tukaj ne le pridiga, temveč streže, pomiva, pere in obeša perilo... Pomagali mu bomo, da bi preko nas obiskal odrocne zaselke Bananala.

 

Nacionalno brazilsko svetisce, v Aparecidi.

Avto se je z enako hitrostjo vračal zdaj v smeri vrnitve. Mudi se, ker zvečer in ponoči sodelujemo na Vigiliji z mladimi v Aparecidi, ob uradnem začetku triletnega praznovanja ob odkritju čudežnega kipa Naše Gospe. Srečanje se je začelo v velikem avditoriju, v kripti cerkve. Pospremil ga je blagodejen vonj po sveže pečenem kruhu. Priznam presenetilo me je, ko sem uvidela, da ima Svetišče za potrebe romarjev tukaj lastno pekarno in kruh, so poimenovali “Mamin hruh”. Ampak ali se nam Vstali Gospod ne prepoznava prav v najbolj vsakdanjih opravilih, ali se nam ne daje srečati pri mizi, med obedom, ali ni on sam tisti, ki je jed in pijača?

Ob oltarni mizi, ki je sredisce svetisca. 

Življenje zmaga!

V letošnjem Postnem času, ki se steka v Veliki teden in se na obzorju že riše jutro Vstajenja mi Gospod sporoča: “Prišel sem, da bi stregel”, to je geslo letošnje “Campanha da Fraternidade” ali po slovensko “Kampanja bratstva”. Ta zaznamuje ne samo čas pred Veliko nočjo, temveč je poglavitna smernica pastoralnega dela Brazilske cerkve, skozi celo leto. In prav omenjeno geslo me spodbuja in navdihuje, da živim misijonski poklic dan za dnem. Kako tolažeče in hkrati spodbudo vpliva Božja beseda pred izzivi vsakdanjika, ko si ponavljam: prišla sem, da strežem, da služim, da spremljam, da tolažim, poslušam, pričujem, prišla sem, da tkem vezi občestva, da sem skupaj z mladimi, prišla sem v imenu Gospoda.

Decek na Fazendinhi.

Prišla sem, da strežem pri pastoralnem delu v skupnosti “Colégio do Carmo”, v Guaratinguetá, ki je prvi hiša brazilskih sester, od koder se je karizma širila naprej po Braziliji. Tukaj sem od praznika sv. Janeza Boska in zaupana mi je koordinacija pastoralnega delovanja Zavoda. Preprosteje povedano naša šola diha z dvemi krili pluč, obe sta enakovredni: pedagoški in pastoralni. Skrbim za pripravo praznovanj, dogodkov, izobraževanj za uslužbence in učitelje ter seveda za gojence, ki jih je nad 520; od vrtca, do srednje šole. V šoli imamo številne skupine: misijonski krožek, šolsko pastoralo, ansambel, tolkalni orkester, športne in umetniške skupine. Zvečer se vrata odprejo za slušatelje Klaretijanske univerze. Priznam, veliko časa jemljejo sestanki, načrtovanja, predvsem na ravni RSE – mreže salezijanskih šol. Pa vendar verjamemo v sanje Janeza Boska, da z vzgojo novih generacij svet postaja boljši.

Prišla sem, da strežem mladim na poti razločevanja življenske izbire, pri iskanju dostojnega načina preživetja, pri oblikovanju njihove morale in osebnosti. “Fazendinha” je zelo preprosto naselje prej barak, kakor hiš, ki se razprostira na drugi strani avtoceste poimenovane po maršalu Dutri in je le streljaj od naše hiše. Tukaj taka naselja imenujejo “favela”. Kraj, kjer je pogosto zaradi revščine in neizobraženosti uveljavljen “zakon nasilja”. To se kaže na zelo krut način, predvsem pri mladih: prisiljeni so v preprodajo droge, mnoga dekleta zanosijo še preden se sploh zavejo, kaj je življenje in še preden sploh same lahko skrbijo zase. Sobotni dopoldnevi so namenjeni njim. Pomagamo kar nekaj mladim iz te favele, da se s štipendijo šolajo pri nas in tako so vidna znamenja upanja za prihodnost. 

Prišla sem, da strežem mladim iz dekanije Lorena, ki razbirjajo življensko poklicanost, dve nedelji na mesec imamo srečanja zanje. Dobro je sodelovanje različnih vej znotraj Salezijanske družine, ki za mlade pripravlja poklicni program in skrbi za polaganje osnovnih temeljev osebne rasti in vere. Velika rana, ki se kaže je šibka družinska struktura, največkrat pa družine sploh ni. Res je potrebno zavihati rokave in včasih pride vprašanje, česa se lotiti prej in čemu dati prednost. Boli, ko poslušam življensko zgodbo dekleta, ki je bila spočeta z maminim četrtim partnerjem. Ta je mamo okužil z AIDS-om in ko je imela dekle devet let ji je mama umrla, bila je prepuščena tetini oskrbi. Te in podobne rane je potrebno čistiti, obvezovati, vlivati nanje olje usmiljenja in zdraviti z molitvijo, predvsem pa z neskončno vero v Boga, ki je ljubezen.

Prišla sem, da strežem in spodbujam, da bi stregli tudi drugi. Ponedeljkove večere živim na naši Fakulteti Terezije Avilske, ki ima preko 2000 študentov in osem študijskih programov. Tam sem začela s spremljanjem skupine prostovoljcev. Naš namen je okrepiti že obstoječe delo po revnih zaselkih s projekti dviganja bralne kulture (študentje portugalščine in bibliotekarstva), preventive nalezljivih bolezni (študentje zdravstva), vzgojnimi programi (študentje pedagogike), urejanje okolice in higiena (študentje arhitekture in urbanizma). Kar neverjetno je, da imamo še vedno smrtne primere zaradi pikov mrčesa, ki prenaša “denge”, pogosto zboli celo naselje in zaradi neprimernega ukrepanja so posledice hude. Veselim se pripravljenosti mladih, veselim se upanja, veselim se in verjamem, da skupaj lahko naredimo veliko dobrega za druge.

Prišla sem, da strežem v tej veliki, zeleni deželi, katero glavno mesto Brazilija ima paralele 15 in 20 ter jo je sanjal Janez Bosko, ko je razločeval kam naj pošlje svoje duhovne sinove. Prevevajo nas stiske, kot je odkritje velike korupcije v državnem podjetju Petrobras in s tem krajo državne imovine, ki revne dela še bolj revne ter bogate še bolj bogate. Skrbi nas sprejetje novega zakona, ki znižuje starostno mejo odhoda v zapor na 16 let in torej upadanje preventivnega dela med mladimi. Skrbi nas poklicna rast in rodovitnost inšpektorije. Cela Brazilija ima pet novink, naša inšpektorija pa pet aspirantk in tri preaspirantke. Začenja se proces združevanja devetih inšpektorij, proces združevanja moči, osebja, dobrin. Skrbi nas, toda našo skrb prelagamo nanj, ki je prišel, da bi stregel.

Velika noč je prehod iz teme v svetlobo, iz žalosti v veselje iz starega v novo življenje! Osebna izkušnja moje letošnje Velike noči je prav ta: živeti Gospodov zgled služenja in njegov neomejen “da” človeštvu, do zadnjega diha. Verujem, da življenje vedno zmaga! Zato klic in voščilo veselja vsem vam:

ALELUJA! ŽIVLJENJE VEDNO ZMAGA!

Stricu Dragu v slovo

Praznik Marijinega Oznanjenja je Gospod izbral tudi za tvoj praznik, dragi stric Drago. Za praznik slovesa od zemeljskega bivanja, ko se je tvoja duša ločila od utruveččas in bolnega telesa ter se v spremstvu angelov vrnila v naročje Najvišjega, v naročje Stvarnika, ki te je pred 63. leti poklical v bivanje.

Želela bi biti tukaj in ti osebno izreči sledeče besede, jaz s. Metka, tvoja edina nečakinja, ki si prav zaradi tega si privzemam to čast, da se tako poslovim od tebe. Spominjam se najinega zadnjega srečanja, lanskega novembra je bilo. Srečanje je imelo pridih slovesa in čutila sem, da te vidim zadnjič.  Prosila sem te, da me pokrižaš in enako sem križ sama zarisala na tvoje čelo, ob tem si mi dejal, da naj bom dobra in naj pazim nase. Vem, da je v teh tvojih preprostih besedah bila izražena posebna skrb in naklonjenost, ki si jo vedno gojil do mene.

Ko sem dobila sporočilo o tvojem odhodu v večnost smo tukaj na našem misijonu imeli s popoldansko skupino šolarjev prikaz Jezusovega prihoda v Jeruzalem, tako smo se pripravili na Cvetno nedeljo. In kako pomenljivo ti si bil takrat že na poti v Nebeški Jeruzalem. Tistega večera sem se posebaj zrla v nebo in se na nov način pogovarjala s teboj. Spraševala sem te, ali si bil srečen v tvojem zivljenju, kaj bi spremenil, če bi ti Bog dal še eno možnost? Zdi se mi, da sem dobila odgovor, ki mi je prinesel mir in hvaležnost, da si bil del mojega, del našega življenja. V življenju si iskal ljubezen. Kakor jo iščemo mi vsi. Včasih tudi na napačnih krajih.

To ljubezen si v mladih letih izkazoval kot navdušen zbiralec kanarčkov in drugih ptic, povedali so mi koliko ur prostovoljnega dela je bilo vloženega v gradnjo domačega Gasilskega doma. Nikoli si nisi ustvaril svoje družine, pa vendar smo se vedno počutili na Berčičevi domačiji pri tebi vsi doma, bil si za vsakega izmed nas del nase družine. Tvoja kuhinja je bila pogosto neurejena, pa smo vendar vsi čutili, da si lahko postrežmo in na dom odnesemo še kako domačo dobroto. Nikoli nisi štel ali zahteval kaj v zameno. Bil si velikodušen in preprost, morda celo naiven. Vendar danes stric Drago, vse to polagaš na tehtnico pred svojega Stvarnika in to je tvoja dota, ki jo polagaš predenj. Ne prinasaš mu ne zlata, ne evrov, ne parcel, prinašaš mu svoje srce.

Velika noč je pred nami, ki jo to leto zaznamuje tvoje slovo od nas, stric Drago. Ob tem si lahko jaz in vsi tukaj navzoči izprašamo vest in pomislimo nate. Ali smo ti kaj žalega storili, ali smo ti stali ob strani, ko si nas potreboval, ali smo te s čim zavedli, kaj smo dobrega opustili in ne storili, ko bi to lahko? Stric Drago odpusti mi in odpusti nam. Ti zadnjo sodbo doživljalaš in v tem trenutku želimo zate moliti in izprositi, da bi bila čimbolj milostna. Lahko ti pomagamo z daritvijo svetih maš, v Braziliji smo jo zate že darovali, skupaj s sosestrami.

Vsak od nas pa ima se čas, ki je kratek, zato se potrudimo, da bo Večnost lepa. Danes, naj bo začetek priprave na naš odhod v Večnost, k Bogu Stvarniku, ki nas ljubi z Večno ljubeznijo.

Te besede pišem na papir in hkrati čutim, da so minljive, da jih boste jutri že pozabili. Bog pa nikoli ne pozabi nobene besede. Ni pozabil tudi tistega skromnega možaka, ki se je usmilil žejnega in mu dal piti kozarec vode, ter si s tem odprl Nebeško Krajestvo. Jaz verujem, da se dobri Bog spominja tudi tvoje dobrote, stric Drago in da ti je odprl vrata svojega Kraljestva.

Hvala ti stric Drago, da smo smeli biti del tvojega življenja, počivaj v miru na tej sveti zemlji, pod zvonikom svetega Martina.

V Sau Paulu, 27. marca 2015