Življenje zmaga!

V letošnjem Postnem času, ki se steka v Veliki teden in se na obzorju že riše jutro Vstajenja mi Gospod sporoča: “Prišel sem, da bi stregel”, to je geslo letošnje “Campanha da Fraternidade” ali po slovensko “Kampanja bratstva”. Ta zaznamuje ne samo čas pred Veliko nočjo, temveč je poglavitna smernica pastoralnega dela Brazilske cerkve, skozi celo leto. In prav omenjeno geslo me spodbuja in navdihuje, da živim misijonski poklic dan za dnem. Kako tolažeče in hkrati spodbudo vpliva Božja beseda pred izzivi vsakdanjika, ko si ponavljam: prišla sem, da strežem, da služim, da spremljam, da tolažim, poslušam, pričujem, prišla sem, da tkem vezi občestva, da sem skupaj z mladimi, prišla sem v imenu Gospoda.

Decek na Fazendinhi.

Prišla sem, da strežem pri pastoralnem delu v skupnosti “Colégio do Carmo”, v Guaratinguetá, ki je prvi hiša brazilskih sester, od koder se je karizma širila naprej po Braziliji. Tukaj sem od praznika sv. Janeza Boska in zaupana mi je koordinacija pastoralnega delovanja Zavoda. Preprosteje povedano naša šola diha z dvemi krili pluč, obe sta enakovredni: pedagoški in pastoralni. Skrbim za pripravo praznovanj, dogodkov, izobraževanj za uslužbence in učitelje ter seveda za gojence, ki jih je nad 520; od vrtca, do srednje šole. V šoli imamo številne skupine: misijonski krožek, šolsko pastoralo, ansambel, tolkalni orkester, športne in umetniške skupine. Zvečer se vrata odprejo za slušatelje Klaretijanske univerze. Priznam, veliko časa jemljejo sestanki, načrtovanja, predvsem na ravni RSE – mreže salezijanskih šol. Pa vendar verjamemo v sanje Janeza Boska, da z vzgojo novih generacij svet postaja boljši.

Prišla sem, da strežem mladim na poti razločevanja življenske izbire, pri iskanju dostojnega načina preživetja, pri oblikovanju njihove morale in osebnosti. “Fazendinha” je zelo preprosto naselje prej barak, kakor hiš, ki se razprostira na drugi strani avtoceste poimenovane po maršalu Dutri in je le streljaj od naše hiše. Tukaj taka naselja imenujejo “favela”. Kraj, kjer je pogosto zaradi revščine in neizobraženosti uveljavljen “zakon nasilja”. To se kaže na zelo krut način, predvsem pri mladih: prisiljeni so v preprodajo droge, mnoga dekleta zanosijo še preden se sploh zavejo, kaj je življenje in še preden sploh same lahko skrbijo zase. Sobotni dopoldnevi so namenjeni njim. Pomagamo kar nekaj mladim iz te favele, da se s štipendijo šolajo pri nas in tako so vidna znamenja upanja za prihodnost. 

Prišla sem, da strežem mladim iz dekanije Lorena, ki razbirjajo življensko poklicanost, dve nedelji na mesec imamo srečanja zanje. Dobro je sodelovanje različnih vej znotraj Salezijanske družine, ki za mlade pripravlja poklicni program in skrbi za polaganje osnovnih temeljev osebne rasti in vere. Velika rana, ki se kaže je šibka družinska struktura, največkrat pa družine sploh ni. Res je potrebno zavihati rokave in včasih pride vprašanje, česa se lotiti prej in čemu dati prednost. Boli, ko poslušam življensko zgodbo dekleta, ki je bila spočeta z maminim četrtim partnerjem. Ta je mamo okužil z AIDS-om in ko je imela dekle devet let ji je mama umrla, bila je prepuščena tetini oskrbi. Te in podobne rane je potrebno čistiti, obvezovati, vlivati nanje olje usmiljenja in zdraviti z molitvijo, predvsem pa z neskončno vero v Boga, ki je ljubezen.

Prišla sem, da strežem in spodbujam, da bi stregli tudi drugi. Ponedeljkove večere živim na naši Fakulteti Terezije Avilske, ki ima preko 2000 študentov in osem študijskih programov. Tam sem začela s spremljanjem skupine prostovoljcev. Naš namen je okrepiti že obstoječe delo po revnih zaselkih s projekti dviganja bralne kulture (študentje portugalščine in bibliotekarstva), preventive nalezljivih bolezni (študentje zdravstva), vzgojnimi programi (študentje pedagogike), urejanje okolice in higiena (študentje arhitekture in urbanizma). Kar neverjetno je, da imamo še vedno smrtne primere zaradi pikov mrčesa, ki prenaša “denge”, pogosto zboli celo naselje in zaradi neprimernega ukrepanja so posledice hude. Veselim se pripravljenosti mladih, veselim se upanja, veselim se in verjamem, da skupaj lahko naredimo veliko dobrega za druge.

Prišla sem, da strežem v tej veliki, zeleni deželi, katero glavno mesto Brazilija ima paralele 15 in 20 ter jo je sanjal Janez Bosko, ko je razločeval kam naj pošlje svoje duhovne sinove. Prevevajo nas stiske, kot je odkritje velike korupcije v državnem podjetju Petrobras in s tem krajo državne imovine, ki revne dela še bolj revne ter bogate še bolj bogate. Skrbi nas sprejetje novega zakona, ki znižuje starostno mejo odhoda v zapor na 16 let in torej upadanje preventivnega dela med mladimi. Skrbi nas poklicna rast in rodovitnost inšpektorije. Cela Brazilija ima pet novink, naša inšpektorija pa pet aspirantk in tri preaspirantke. Začenja se proces združevanja devetih inšpektorij, proces združevanja moči, osebja, dobrin. Skrbi nas, toda našo skrb prelagamo nanj, ki je prišel, da bi stregel.

Velika noč je prehod iz teme v svetlobo, iz žalosti v veselje iz starega v novo življenje! Osebna izkušnja moje letošnje Velike noči je prav ta: živeti Gospodov zgled služenja in njegov neomejen “da” človeštvu, do zadnjega diha. Verujem, da življenje vedno zmaga! Zato klic in voščilo veselja vsem vam:

ALELUJA! ŽIVLJENJE VEDNO ZMAGA!