Vrtnar(ica) na vrtu

Ustvarjeni smo da bi rastli, cveteli, dajali sadove. Foto: splet.

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.

Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.

Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.

Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu. 

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.

Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.

Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.

Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu.

Današnjo molitveno meditacijo sem to jutro preživela na vrtu, ki je bil prostor srečanja z Vrtnarjem in udejanjanjem njegove besede, naj bom tudi sama Vrtnarica v tem bogatem vrtu ne le zelenjave in pridelkov, temveč predvsem med mladimi, kamor me on pošilja, da rastem, cvetem in dajem sad vsak dan znova. 

Dobrodošli v moj vrt.