Salezijanski time-out

Predah ali time out, malo odmora ali odmika od vsakdanjih opravil. To je naročil Jezus svojim učencem, ko so se vrnili z delom natrpanih dnevov. Zapovedal jim je, kot dobri pastir, ki pozna človeka in ve kaj je dobro zanj. Zapovedal jim je, kot tisti, ki jih ima rad in jim hoče dobro.

Pred tednom dni sem se vrnila z misijonske izkušnje, skupaj z dijaki. Bilo je lepo, mladi so se odlikovali v protagonizmu, v animaciji oratorija, pripravljali so lepa večerna srečanja in stkali mnoge prijateljske vezi, na novo so odkrili tudi Gospodovo navzočnost ko so oznanali Božjo besedo in imeli tudi več možnosti osebne molitve. V skupini je bilo res veliko veselja.

Pa vendar kakor z najstniki tudi je: noči kratke in ko mora odgovorni podati mejnike, nastopi tudi kakšen zahtevnejši pogovor in s tem soočenje. Ogovornost, skrb in postavljanje mej so tisti dejavniki, ki utrudijo in na krajši rok tudi niso prijetni, so pa neizogibni za rast in dober sad. Po tej prvi daljši izkušji bom sama gotovo bolj zaupala in prepuščala, da Gospod neovirano deluje khrati pa skrbela za dober sad.

Ta teden sem se tako tudi sama malo bolj odaljila od vsakodnevnih opravil. In nastopila s počitnicami. Zame to najprej pomeni, da z neke druga razdalje pogledam na vsakdanji trud in se zahvalim za opravljeno delo. S tem pridobim novo, širšo dimenzijo, hkrati pa na opravljeno delo skušam gledati z Božjim pogledom. Tako postane vse bolj uravnoteženo in smiselno. Počitnice preživljam doma. Imam krajše dnevne peš in kolesarske izhode, saj okolico resda premalo poznam. Tako sem preteklo soboto poromala v Aparecido in nazaj. Ta teden imam v načrtu kolesarski izhod v Loreno, obisk rojstne hiše sv. Antonia Galvao, mestnega pokopališča, kjer počivajo prve misijonarke, želim se povzpeti vsaj tja na 1000 metrov na kak kucelj, hkrati pa polniti portugalski besedni zaklad s tremi knjigami. Moje počitnice minevajo tudi v kuhinji in urejevanju manjših opravil za katere med letom ne najdem časa. Sredi tedna sem povabljena k animaciji dogodka za mlade iz našega socialnega centra, konec tedna pa bo delaven, v São Paulu bomo pisali šestletni načrt naše province.

In to so salezijanske počitnice: sprememba dejavnosti. Počivali bomo v nebesih.

Ob reki Paraíba. 

Odmik doda nove barve, okuse in dimenzije vsakdanjemu zivljenju.

Foto: MAK

Dragi prijatelj v Kristusu, dragi Marinko!

Danes se želim z nekaj skromnimi besedami tudi sama pridružiti praznovanju v domači župniji in ti izreči voščilo in zahvalo ob tvojem jubileju, dragi slavljenec Marinko. Najbrž si pred tem današnjim praznikom večkrat prehodil dragocene spomine, ki so se tkali v domačih Notranjih Goricah? Na tej mehki barjanski zemlji je dozorela tudi tvoja privolitev za duhovništvo.

Bolj, kakor tebe osebno se sama spominjam tvoje družine, tvojih staršev ter brata in sester, s katerimi sem se srečevala v cerkvi. Ti si takrat bil v semenišču in smo te bolj poredko srečali. Se mi je pa ob tem, ko je beseda nanesla nate v notranjosti rojevalo občudovanje do tvoje življenjske izbire in na nek nezaveden način si bil zame velik zgled in pričevalec in v otroških očeh celo pravi junak.

Ko si obhajal novo mašo sem štela 15 let in tisto leto sem prejela zakrament Svete Birme. Bila sem povabljena, da sem stregla na novomašnem slavju. Kot ena najmlajših sem si to štela v velik privilegij. Priznam, na začetku mi je bilo malo nerodno med tvojimi stanovskimi kolegi, saj je bilo prvič, da se je v našem kraju zbralo toliko ljudi iz cerkvenih krogov. Spominjam se kako smo na travniku za tvojo hišo okrasili šotor z brezovimi vejami in kako je dišalo od domačih dobrot. Takrat sem morda prvič doživela da je Cerkev pravzaprav veliko občestvo, živa skupnost bratov in sester, da je Cerkev družina in je lepo biti njen otrok. Na tvojem slavju sem okusila preprostost in sprejetost in zame je bilo to ravno v času, ko sem prestopala iz tiste otroške v zrelejšo mladinsko obdobje. Dragi Marinko, verjamem, da me je dogodek tvoje Nove maše takrat zaznamoval in so milosti tvojega mašniškega posvečenja dosegle tudi moje življenjske poti.

Danes, ko nas od tega milostnega dogodka zate, za našo župnijo, za naš kraj in Cerkev loči 25 let, nanj gotovo gledaš in tudi sama gledam bolj zrelo, tudi manj čustveno in vzhičeno.  Predstavljam si, da je danes v cerkvi manj ljudi in tudi slovesnost po maši bo manj veličastna. Gotovo pa je eno: tvoje srce je večje v ljubezni, ponižnosti in usmiljenju.

Gospod kliče in daje svojo milost, nikoli ne odneha, še manj odreče milost. In tudi danes, v nedeljo 5. julija 2015 Gospod kliče in daje milost. Morda kliče tudi koga izmed tu navzočih, da stopi na Jezusovo pot. Molim zate, da bo Gospod po tebi tudi danes klical in dajal milosti, da boš njegova podoba, da boš njegov pogled, dotik, njegova Beseda. Naj te Nebeška Mati spremlja in varuje pod svojim plaščem.

Duhovnikovo pokrivalo. Foto: MMC

P kot Peter, Pavel, pastorala in počitnice

Na koledarju je 29 junij. Ponedeljek in predzadnji dan šole. Praznik apostolov Petra in Pavla, tukaj pa smo ga praznovali ze včeraj, prav iz pastoralnih razlogov. Duhovniških posvečenj ni, ker so v glavnini od sredine decembra, do konca januarja. Še jutri torej in počitnice tja do konca julija se bodo začele. Danes je sicer vsaj za tretjino manj živ – žava, jutri pa bo še kakšen šolar manj zavil v hram učenosti. Pošteno si zavijam šal okrog vratu in sedim zavita v toplo jakno v svojem pastoralnem uradu. Vrata so seveda odprta na stežaj, saj je to prostor za mlade in tukaj je njihov drugi dom. V enem kotu je na tepih postavljena mehka zofa z mizico, kjer se da prijetno kramljati, v drugem kotu je okrogla miza za sestanke, načrtovanja... In vrata so nastežaj odprta, četudi je mraz. Ker sledi vedno obvezen “Oi, Irmá Met(i)ka”, ko skupine šolarjev odhajajo v učilnice. Mnogi se ne zadovoljijo le s pozdravom na daljavo, obvezno mora slediti objem in dotik. 

Me je kar presenetilo, da so temperature padle tudi tja blizu ničle in se lahko pogreješ pretežno le na dnevnem soncu. Hiše tukaj pač nimajo izolacije, okna so kovinska in mraz se vsili skozi vsako luknjo, ogrevanja pa tukaj ne poznamo. Tako me je v pregovorni vroči Brazilij že dosegla gripa, zavijam se v topel šal in pomislim na vse tople puloverje, ki sem jih pustila doma, misleč, da mi bodo tukaj le v napoto. Klimatske spremembe se poznajo tudi tukaj. V provinci Sveta Katarina pa so temperature padle tudi na pet stopinj pod ničlo.

Pripravljam se na osrednji dogodek počitnic. To je Misijonski teden, skupaj z dijaki višjih letnikov. Celo leto se zbiramo in preko različnih pobud urimo tako nase srce, kakor roke, da bodo odšle brez srahu v službo bližnjemu. Dopoldnevi so namenjeni oznanjevanju, po domovih bomo prinašali blagoslov in vabili k molitvi celo družino. Popoldan je namenjen oratoriju na mestnem trgu, večer pa različnim verskim obredom in pogovoru z mladimi. Ko se vrnem pa bo na tem mestu nova izkušnja več podeljena tudi z vami. 

Mladi na misijonu. Foto: splet

Zahvala za sadove

Poglej, tisti drevored smo posadili pred tridesetimi leti in zdaj je tako prijetno, ko se ob zatonu sonca lahko sprehajmo v senci teh mogočnih krošenj. Ko sem takat polagala tiste sadike v zemljo sem si živo predstavljala, da bodo že jutri iz njih nastala mogočna drevesa. Pa ni bilo tako in še veliko leto po tem ni bilo tako.

Danes vidim kako dobro je bilo gojiti upanje, kako me je zemlja učila upati in čakati. Težko mi je bilo,  težko čakati in vztrajati ter pustiti naravi, da svoje delo opravi. Moje delo pa se je skrčilo na potrpežljivost in vero, da iz tistega malega enkrat nekaj bo.

Tako mi je pripovedovala sestra, ki ima za seboj kar nekaj desetletij. In zgodba se je nadaljevala tako, da so na spored prišli spet spomini, ko je še stala za šolskim katedrom. Tisti čas smo imeli najlepše šolske uniforme, poleg dijakov so v Zavodu bivale tudi notranje gojenke. Bilo je živahno in vedno veselo. Pa se mi je vseeno zdelo, da kar nekam počasi rastejo in odhajajo v svet. Ko si v vrtincu življenja, mlad in poln energije zeliš, da bi se nekaj odvilo takoj s pritiskom na gumb. Ko pa pride jesen življenja pa se dinamika rasti predrugači.  

V mesecu juniju so se v Brasilu pričela velika praznovanja, ki so jih poimenovali – Festa junina, ali Junijski praznik. To je čas, ko se ljudje, predvsem iz podeželja zahvaljujejo za pridelke, ko na polju pobirajo koruzo in druga žita ter ob ljudski glasbi in plesih okušajo tradicionalne jedi. To je čas treh svetnikov: sv. Antona, sv. Janeza in sv. Petra. Okrog njigovih godov so prazniki se posebaj lepi.

Izreči zahvalo za sad je verjeti, da Stvarnik dela, ustvarja, daje rast in blagoslavlja. Izreči zahvalo pomeni, da ni vse odvisno os nas in, da zahvala Nekomu gre. Izreči zahvalo je stopiti v odnos, kot nekdo, ki nekaj prejme in se čuti obdarjenega. Kolikokrat na dan bi se morala zahvaliti? Neštetokrat.

 

Pred cerkvio sv. Antona, ki je zavetnik mesta Guaratinguetá. Foto: MAK

Gremo ven

Praznik Svetega Rešnjega Telesa je v Brasilu dela prost dan.  Popoldne se ljudje zberejo po skupinah pri cerkvi in se lotijo krašenja ulic, ki jih bo duhovnik z Evharističnim Jezusom prehodil zvečer. Tla smo krasili v tako imenovano tapete ali po slovensko preprogo. Najprej smo z kredo zarisali meter širok pas in ga vedno bolj podaljševali.  Potem je sledilo prosto ustvarjanje. Imeli smo na voljo predvsem naravne materiale. Veliko kave in še enkrat zelo veliko kave. V naši dolini jo namreč pridelamo veliko, tako so nam jo iz pražarne pripeljali kar v sodih, tisto svežo, kakor presejano mastno zemljo in tisto prepraženo, ki je med prsti spolzela kakor suha mivka. Drugi zelo uporaben material so bili pšenični ostanki, ko je zrnje presejano in pripravljeno na mletje ostanejo take nezne skorjice, ki cuvajo zrnje in tudi tega smo imeli v izobilju v vrečah. Uporabljali smo tudi oblance in žaganje, da se je prostor lahko hitreje zapolnil. Dodatki so bili v folijo zaviti zamaški tudi nekaj cvetlic se je našlo.

   

Pred zupnijsko cerkvijo. Foto: MAK

Motivi, ki smo jih ustvarjali so bili poveznai z Evharistijo: kruh, grozdje, kelih, hostija, duhovnikove roke pri povzdihovanju, monštranca, križ, Marija, Sveti Duh in podobno. No naši mladi so seveda dodali Don Boska, pa znak Mladinskega salezijanskega gibanja ter grb Cólegio  Do Carmo. Ko se je v Svetišču zaključila maša smo se v procesiji odpravi po mestu. Prvi seveda duhovnik z Jezusom in takoj za njim vsi ostali. Jezus je tisti, ki mu pripada, da prvi stopi na preprogo in mu je tako olepšana pot med zaselki in ulicami mesta.

Monstranca iz kavbojk in belih majic. Foto: Teca

Od kod ta tradicija? Od kod tako lep izkaz nežnosti in ljubezni do Jezusa? Prišla je iz Portugalske, in so jo v Brasil zanesli torej kolonizatorji ter je izraz ustvarjalne ljubezni vernikov da tako častijo Jezusa v Evharistiji. Skupina mladih študentov je v bližnji župniji pripravila tridneveni misijon, oni so pripravili preprogo iz darovanih oblačil, ki so jih nato razdelili med uboge. Ko sem se danes pogovarjala s sestro iz Angole mi je zaupala, da so tam pred cerkvijo položili bananine liste in palmove veje, takoj za ovinkom, ko so stopili v najrevnejše predele pa so tla krasile žal le smeti.

Procesija v Angoli. Foto: Victor Sequeira

Jezus prihaja in trka na vrata, trka na srca, ne gleda na zunanjost, je prvi ki si brez zadržka upa stopiti v človekovo resničnost, kakršnakoli ta že je, četudi polna smeti in smradu. In to je nekaj čudovitega. Želim si, da bi bili taki pričevalni Jezusovi učenci kristjani, da bi odhajali »ven« iz cerkvenih struktur in prinašali Jezusa v tiste obrobne predele, ki smo jih obhodili na ta praznik.

Pred zupnijsko erkvijo. Foto: MAK

Marija. Foto: MAK

 

Srce. Foto: MAK

Kelih. Foto: MAK

Praznik se lahko zacne; Foto: MAK

Majsko pismo

Mesec maj je v Braziliji eden od jesenskih mesecev. Vsaj na jugu, v okolici São Paula  je več deževja in temeperature naročajo najmanj dolge rokave, ob večerih si skuhamo celo čaj. Okna, ki so bila prej na široko odprta pa se v hiši zapro v zgodnjem popoldnevu. Čaplje, po katerih je znana Guaratinguetá so v jatah zapustile mesto in odšle v toplejše kraje. Podobne so romarjem, ki v nezmanjšanem številu romajo v bližnjo Aparecido, da se ob Kraljici brazilskega naroda okrepijo in pripravijo za nadaljne romanje. Pred mesecem dni smo vstopili v triletno pripravo na 300. jubilej, ko se je v reki Paraiba zgodil čudežni ulov in odkrila podoba Naše Gospe Aparecide.

Bele caplje so simbol mesta Guaratinguetá. foto: splet

Mesec maj je mesec materinstva. Mesec, ko se na vseh ravneh izkaže hvaležnost mamam, posvečenim osebam in tistim, ki skrbijo za vzgojo in varujejo življenje. Kdor ljubi neguje in kdor neguje ljubi. Kdor ljubi streže in kdor streže, ljubi. To so naše mame in to je Nebeška Mati Marija. K Mariji, Kraljici je v mesecu maju zazrto mnogotero oko, izrečene številne prošnje in zahvale. Največkrat je molitev solza, ki neustavljivo steče ali tiho klečanje pred podobo Nje, ki pozna človeško stisko ter je v vsem POMOČNICA. “Marija je Mati, ki streže in pomaga”, je bil naslov letošnje devetdnevnice pred praznikom. Komentarje k Don Boskovi molitvi devetdnevnice sva s sodelavcem Luiz Fernandom pripravila kot spodbudo za duhovno rast naše vzgojne skupnosti.

Podoba Marije Pomocnice. Foto: Carmo

Devet dni zapored je bila prva polovica šolske ure namenjena prav tej pobožnosti. Vrhunec pa smo praznovali v petek zjutraj z mašo in popoldne s procesijo Marijinega kipa po mestnem centru Guaratinguetá. Posebnost je gotovo Kronanje Marije, ki se je za dijake zadnjega letnika odvilo na šolskem igrišču ob koncu maše in za šolarje, ob zaključku procesije. Obakrat izbrano dekle in fant ob dovršeni koreografiji, petju in plesu nadeneta Mariji in Jezusu na glavo krono iz cvetlic. Vsi se izročimo pod Njeno varstvo in prosimo za pomoč, mir, složnost v naših družinah, državi in svetu. To je trenutek, ko se nanj pripravlja z vso restnostjo in preide v ganjenost tudi tistih fantov, ki prej navidez ne kažejo zanimanja. Do konca meseca smo vsi iz vzgojne skupnosti povabljeni, da pišemo pismo Mariji, v njem ji bo vsak izročil svoje najgloblje želje in hrepenenja ter jo prosil za posebno milost, tudi dobrih sklepov in obljub ne bomo izpustili. V zadnjih majskih dnevih se bo zgodil obred zažiganja teh pisem in dim bo v nebo ponesel vsebino naših molitev, z upanjem na uslišanje.

Dijaka neseta krone iz cvetlic. Foto: Carmo

Navdušuje me kako je brazilski narod resnično ustvarjalen in iznajdljiv, da pokaže svojo naklonjenost in ljubezen do Boga, Device Marije in tudi svetnikov, ki so tukaj zelo češčeni. Med priljubljenost gotovo spadata tudi sv. Marija Dominika in Janez Bosko. Poleg praznikov, molitev, devetdnevnic, procesij in nabožnih predmetov se ta priljubljenost prelije v vsakdanje življenje tako, da so svetniki pogosto natisnjeni na majicah, polepljeni na avtomobilih, da se po njih imenujejo ulice, trgi, šole, trgovine, restavracije, pekarne, nogometni klubi, frizerski saloni in ne boste verjeli, da naše avtomobile servisirajo v Atomehanični delavnici “Dom Bosco”. Do danes pa poznam najmanj deset fantov in mož, ki jim je ime João Bosco.

Na procesiji, skozi mesto. Foto: Carmo

Naj nam vse to pomaga, da bomo v vsakdanu bolj sveti in s tem bolj človeški. Današnji Binkoštni praznik se čudovito ujema z Marijo, z njo, ki jo je od oznanjenja pa do njenega spremstva apostolov, Sveti Duh vedno navdihoval in vodil. Da bi vsako naše dejanje bilo v skladu z navdihom Duha, ki vse prenavlja in oživlja. Zato zaključujem s prošnjo in hkrati molitvijo, ki jo tukaj vsak dan molimo, z vzklikom naše sestre Marije Romero, ki se je takole izročala v dnevnih obveznostih: “Položi svojo roko, moja Kraljica, položi jo pred mojo.” 

Kronanje. Foto: Carmo

Veselje. Foto: Carmo

Poklon Mariji in ples balerine. Foto: Carmo

Petosolci prinasajo vrtnico Mariji. Foto: Carmo

S profesorjem Marcelom in ravnateljico sole s. Tereso Cristino. Foto: Carmo

Tiste, ki imajo obraz Boga

Tokratna nedelja je prav posebna, edinstvena, enkratna na leto. Nedelja posvečena mamam. Ženam, ki imajo obraz Boga. Obraz Njega, ki sprejema in daje življenje, ga hrani, neguje, spremlja ter dovoli da to življenje odraste ter postane samostojno in se po zgledu, ki ga je prejel od mame tudi samo daruje naprej.

V Braziliji se vedno močno ločijo dan, ki je posvečen mamam in dan, ko praznujejo očetje. Očetom posvečujejo dan sredi avgusta. Se je pa država odločila za novo strategijo in uvedla teden družine, ker želi dati posebno mesto tej celici druzbe, tradicija pa je še živa in se Dan družine še ni tako udomačil.

Tako smo imeli tudi v nasem Zavodu včeraj lepo praznovanje. Dopoldan  sveto mašo, potem pa skupni zajtrk in za vse mame pripravljeno plesno delavnico. Brez plesa tukaj pač ne gre. In to jih je zelo razveselilo. V šopek smo torej zavili molitev, Don Boskov družinski duh, veselje in Marijino spremstvo, ko smo ob koncu vsako izročile v varstvo Mariji Pomočnici. Naj cvetejo naše mame in naj skrbno negujejo to kar Jim je zaupano v varstvo, dar življenja.

Tudi moji dragi mamici vse lepo za praznik. Maj je zame mesec, ki ga preživim v zahvali in premisljevanju ob treh velikih ženskih likih mojega življenja: ob Devici Mariji, ob naši redovni ustanoviteljici Mariji Dominiki Mazzarelo in ob moji mami Mileni.

Mami, hvala.

Mama hvala

Mama hvala za tvojo maternico, 

veliko gnezdo ljubezni, 

ki me je varovalo in rodilo v meni življenje.

Mama, hvala za včeraj, 

za neprespane noči,

za prelite solze in vsakodnevne bitke, 

za odločne korake, za neutrudno ljubezen.

Mama, hvala za danes. 

Za tvojo ljubezen, 

ki me vedno ogreje, 

tudi v najbolj sivih in mrzlih urah.

Hvala za tvoje edinstvene dlani,

ki olajšajo mojo bolečino,

hvala za tvoj najbolj nežen nasmeh,

ki me pomiri v najtežjih trenutkih.

Hvala za tvoj globok pogled,

ki me vedno ponese pred Boga;

hvala za tvojo prijateljsko navzočnost,

ki me podpira in mi da verjeti v ljubezen.

Hvala za tvoj objem, 

ki sprejme vse moje bitje.

Hvala še enkrat za tvoje srce,

ki sprejema za vse življenje. 

Mama včeraj, mama jutri, mama vedno!

Mama, v kateri je malo Device Marije in veliko Boga.

Marija Pomocnica.