Je res konec? Je res prišel zadnji dan leta? Ne
vem ali prehitro ali prepočasi,
vsekakor pa doživljam,
da je bilo to 2015. leto izjemno, enkratno, posebno, neponovljivo. Bilo je lepo
in hkrati težko, pa čeprav vem, da o tem kaj
je lepo in kaj je težko
ni neke univerzalne kvantne mere in da sama nimam v roki merila o tem. Ali pač, moje merilo, pogled,
izhodiščna točka je Gospod Jezus
Kristus, ki je ustvaril Nebo in Zemljo in ki je tudi to leto dopustil, da so se
dogodki zgodili, osebe srečale
da je Dobro bilo boj nad Zlim, da je nek čas
postal del zgodovine.
To leto želim gledati s čistim in realnim pogledom. Ne
tako kakor takrat, ko zaslutimo da nas bodo fotografirali. Takrat pazimo kako
se bomo postavili, kakšno
pozo nadeli, zaigrali manekenski nasmešek,
skratka da bomo naredili dober vtis. Želimo
si, da bi izpadli odlično
ali popolno, da bi skrili napake. Če
nam to ne uspe pa fotografijo še
vedno lahko retuširamo.
Podobno kakor s fotografijo se nam lahko zgodi z življenjem,
ki ga po potrebi retuširamo
in prilagajamo resničnost
glede na potrebe.
Spomnim se, da sem lani objavila
za vsak mesec kolaž
fotografij, ki so me tisto obdobje spominjale na pomembne prelomnice. Če dobro pomislim, danes
se res ne spominjam več
vseh, ampak mi ostajajo le tiste prelomnice, ki so me nekaj stale, ki so
zahtevale nek napor in je iz tega izšla
neka nova izkušnja.
Trdim, da je to Velikonočni
proces. Takrat, ko v nečem
umrem iz tega zraste nekaj novega in izkušnja
ostane, ker je globoko vklesana v srce in v Duha.
Kaj bo v meni preživelo od leta 2015 bom
torej lahko jasneje razločila
ob letu osorej. Do tedaj pa mi ostaneta besedi OPROSTI za to kar je bilo po
meni slabo storjenega in HVALA, ki je ubesedena ljubezen za vse prejeto in
darovano v letu 2015.
Ni komentarjev:
Objavite komentar